SLAVKO TIHEC: Zgodba o
nastajanju Cankarjevega spomenika
Kipar Slavko Tihec se je udeležil dveh natečajev za
postavitev Cankarjevega spomenika v Ljubljani. Za prvi vabljeni natečaj leta
1969 je bila predvidena lokacija na Kongresnem trgu v parku Zvezda, ko pa so
deset let pozneje razpisali drugega, so premaknili spomeniško rešitev ob
novozgrajeni Cankarjev dom na Trgu republike (takrat Trg revolucije).
Sprva si je kipar zamislil sodobno ambientalno svetlečo
zrcalno fontano, polno odsevov Cankarjevih misli (»Tvoje meje so se razmaknile
kakor spoznanje moje duše in bridkost mojega srca … Ti studenec vseh mojih sanj
in vsega mojega trpljenja …«). Poudarjeno konstruktivistični formalni rešitvi
je žirija priznavala »likovne kvalitete, ki bi nedvomno pomenile veliko
obogatitev kakega drugega, tej zvrsti plastike primernejšega ambienta«. Zamisel
se je ohranila zapisana le na papirju in
materializirana v obliki makete. Ta ponazarja čitljivo strukturo tal znotraj
štirih simetrično in stopničasto komponiranih sestavov vertikalnih blokov iz
luksiranega aluminija, ki bi se zaradi svetlobnih učinkov vizualno skoraj
dematerializirali. Struktura torej, ki naj bi jo predstavljali v aluminij vliti
ekscerpti iz Cankarjevih tekstov, bi zadovoljila še tako kritično oko, je bil
prepričan likovni kritik Aleksander Bassin. Vendar ne čas ne okolje nista bila
zrela za tako smelo spomeniško rešitev. Hkrati pa žirije niso zadovoljili niti
figuralni osnutki; med vabljenimi so bila poleg Tihca vsa vidna kiparska imena
od Stojana Batiča, Draga Tršarja, Janeza Boljke, Petra Černeta do Janeza Lenassija.
Brata Boris in Zdenko Kalin sta iz natečajne tekme izstopila. V zgodovini
ljubljanskega Cankarjevega spomenika je treba podčrtati predvsem udeležbo
Janeza Boljke, ki je na natečaju leta 1972 sicer zmagal, njegov »slikovito
izglodani kip« pa je občinstvo odklonilo, ker je bila pisateljeva podoba preveč
deformirana.
Če je bila lokacija v Zvezdi za sodobno plastiko
nesprejemljiva, saj je bil po mnenju natečajne žirije na tem mestu opravičljiv
le sakralni spomenik pred Nunsko cerkvijo, je novi prostor, ki je nastal po
Ravnikarjevih načrtih med Maximarketom, dvema stolpnicama in Cankarjevim domom,
kar klical po sodobnih kiparskih rešitvah. Arhitekt Edo Ravnikar, glavni
načrtovalec Trga revolucije, je prostor med trgovsko hišo in stolpnico Ljubljanske
banke poplemenitil s plastiko. V letih 1972/73 je Slavko Tihec izoblikoval
pomensko odprto skulpturo vezanih jeder iz kortena, ki je od daleč podobna
okroglemu zrcalu na nizkem pravokotnem podstavku, od blizu pa valovijo robovi
stisnjenih plasti okoli dveh notranjih očes. Ravnikar jo je takole ocenil:
»Tihčeva plastika v vsej svoji dopolnjujoči lepoti je drugače kot ponavadi
predvsem sveže plastično doživetje krožnih črt ob ostrih vertikalah
arhitekture.
Po večletnih zapletih je bil leta 1982 v Ravnikarjevem arhitekturnem
kompleksu ob Cankarjevem domu končno postavljen spomenik Ivanu Cankarju,
Tihčeva nagrajena različica iz leta 1979. Spomeniška rešitev sodi v kiparjevo
obdobje intenzivnega ukvarjanja s kontejnerji, prispodobo urejenosti
civilizacije v 20. stoletju in v raster ujetih portretov, za katere je avtorju
ljubši izraz »antiportret«. Učinek
rastrskega portreta je preizkušal v fotografiji in grafiki ter ga končno
prenesel še v tretjo dimenzijo. »Črtovje na mojih plastikah je nekaj podobnega
kot zareze na gramofonski plošči,« pojasnjuje Tihec. »Na plošči je shranjena
informacija zvoka, pri meni pa informacija lika.« Končno izoblikovani spomenik dobi obliko
kocke, na kateri se v bronastih, površinsko brušenih lamelah izrisuje
pisateljev obraz. Fotografski portret, ki ga je kipar prenesel v močno
povečanem merilu in rastru v nov material, ustvarja zanimivo gibljivo
iluzionistično podobo. Zanjo mu je kot predloga služila fotografija Avgusta
Bertholda. Na zaključni ploskvi vzporednih lamel je kipar na eni strani
vgraviral faksimile pisateljevega podpisa in na drugi njegovo misel. Pri
izvedbi spomenika je s Tihcem sodeloval arhitekt Mirko Zdovc, ki je v kiparjevi
rešitvi zaznal še četrto dimenzijo –to gledalec občuti šele ob obhodu spomenika
– ter jo primerjal s postavljeno knjigo z nekoliko razprtimi listi. Tako
spomenik komunicira z ambientom, deluje pa kot sanje: ko si oddaljen, je
Cankarjeva podoba jasna, ko prideš blizu, ta podoba izgine.
Ker se v letošnjem letu spominjamo Tihčeve
devetdesetletnice rojstva, smo Tihčevim spomeniškim osnutkom, povezanim
predvsem s Cankarjem spomenikom na razstavi dodali še eminentno portretno
serijo Tihomirja Pinterja, ki je leta 1983 posnel kiparja v njegovem
mariborskem ateljeju na Ruški cesti 104. Prostor v stari pritlični stavbi, kjer
je bila nekoč kovačija, je kipar spremenil v nekakšen eksperimentalni
laboratorij mobilne plastike. Tukaj so se rojevali velike spomeniške zasnove od
mariborskega Spomenika NOB, Cankarjevega spomenika, Spomenika revolucije na
Kozari in spominsko obeležje Donja Gradina, ki ga je Tihec načrtoval skupaj z
arhitektom Jankom Zadravcem. Pinterjevo dragoceno pričevanje oživlja kiparja v
njegovem intimnem ustvarjalnem okolju, napolnjenem z orodjem, delovnimi
pripomočki, skicami in osnutki, ki ostajajo za občinstvo skrivnostna neznanka.
S svojim širokokotnim objektivom je fotograf vstopil v posvečeni ateljejski
prostor in svojo občutljivost osredotočil tako na umetnika kot na njegovo
ustvarjalno okolje in rezultate njegovega dela.
Breda Ilich Klančnik
