Vabilo na odprtje dokumentarne razstave HERMAN POTOČNIK NOORDUNG, v petek, 21. decembra, ob 12. uri.

HERMAN POTOČNIK NOORDUNG: dokumentarna razstava ob 120. obletnici rojstva pionirja vesoljske tehnike
Avtorja razstave dr. Sandi Sitar in Primož Premzl predstavljata arhivske dokumente, povezane z življenjem Hermana Potočnika Noordunga.

Razstava bo na ogled od 21. decembra 2012 do 31. januarja 2013.
Vabljeni!

Iz zakladnice UKM: Leopold VOLKMER Hvala Kmetizhkega stana ino tobazhie trave ...V Marburgi (1807).UKM, R 1837

Znani Volkmerjev posvetni tisk, prvi te vrste na slovenskem Štajerskem. Knjiga velja za prvi natis slovenskih verzov v Mariboru.

Leopold Volkmer, pesnik in duhovnik, rojen 13. 10. 1741 v Ljutomeru, umrl 7. 2. 1816 v Destrniku. Po šestih razredih gimnazije v Varaždinu je leta 1759 nadaljeval študij filozofije in teologije v Gradcu in bil 1764 posvečen za duhovnika. Kot duhovnik, učitelj in pridigar je deloval na Ptuju, v Destrniku, Vurberku in Dvorjanah. Po upokojitvi 1812 se je vrnil na Destrnik in nadaljeval z dušnim pastirstvom, vzgojiteljstvom in pisanjem.

 

Volkmer je s svojimi pridigami in pesmimi deloval predvsem kot ljudski vzgojitelj. S prevodi predpisanih cerkvenih pesmi je močno spodbudil slo-vensko petje pri bogoslužju: Pesme k tem opravili te svete maše (1783), Der Messgesang - Mašna pesem (1789), Pesme k božji službi vu rimski katoliški cirkvi (1805).
Volkmer je začetnik posvetnega pesnjenja na slovenskem Štajerskem. Njegovo delo obsega približno sedemdeset posvetnih pesmi, v kate-rih je prikazal življenjske razmere tedanjih slo-venskih viničarjev, gruntarjev, služinčadi idr., zato ga mnogi štejejo za prvega slovenskega socialnega pesnika. Volkmer je razlagal in širil med ljudmi tudi svoje basni ter epigrame. Bil je predvsem učitelj in vzgojitelj mladine, ne glede na njihovo socialno poreklo, čeprav obstoječi družbeni hierarhiji ni nasprotoval. Mnogi sodobniki so mu očitali prav zagovarjanje fevdalnega reda in poudarjanje vdanosti v usodo. Volkmer je sprva pisal v bohoričici, nato pa se je odločil za samostojen pokrajinski knjižni jezik, ki je vsebo-val številne elemente ljutomerskega in ptujskega narečnega govora, zato velja za najpristnejšega zapisovalca prleščine kot slovenskega narečja.

Danes je ohranjen le del Volkmerjevega dela, in sicer šest rokopisov in četvero tiskov, med njimi tudi Hvala kmetičkega stana ino tobačje trave, ki ga v svoji zbirki raritet hrani UKM.

Hvala kmetičkega stana ino tobačje trave v dveh pesmah zapojena v leti 1807 v Marburgi je edini znani posvetni tisk Leopolda Volkmerja in prvi te vrste na slovenskem Štajerskem. Založil jo je mariborski založnik Jožef Merzinger, tiskana pa je bila pri prvem mariborskem tiskarju F. A. Schützu. V pesmi Prva pesem od kmestva skuša lirski subjekt (sejmarski pevec, ki je na strani kmečkega stanu) nagovorjenim poslušalcem prikazati pozitivne in negativne strani kmečkega stanu in s tem dvigniti njegov družbeni pomen. Volkmer izhaja iz prepričanja, da posameznika določa njegova stanovska pripadnost, njegovo bivanje pa je smiselno zaradi potrebnosti vseh stanov. V drugem delu pesmi je odnos lirskega subjekta do kmeta spremenjen, očita mu lenobo, nepoštenost, prevarantstvo in nesramnost ter ga spodbuja k poštenosti. Pesem je sestavljena iz trinajstih osemvrstičnih kitic, v katerih je avtor uporabil amfibraški enajsterec. Druga pesem od tobaka je po obsegu dvakrat daljša od prve, zgrajena je iz sedemindvajsetih osemvrstičnic z distihom trohejskega osmerca in sedmerca. V pesmi gre za mo-nolog strastnega privrženca rumenega prahu, ki je v resnici karikirana hvalnica tobaku, vendar se Volkmerju očita podpora cesarskemu monopolu na tobak, saj se zdi, da se skuša s podporo prikupiti državni oblasti.

Iz zakladnice UKM: Ivan Anton APOSTEL, Dictionarium Germanico-Slovenicum ... Authore P(at)re Bernando Marburgensi, Capucino. UKM, Ms 195

Rokopisni nemško-slovenski besednjak avtorja kapucina Ivana Antona Apostla iz leta 1760 je prvi slovenski mariborski slovstveni spomenik. Slovar ima na prvem listu zemljevid Štajerske “Vindije” ter na zadnjem listu podpis jezikoslovca Oroslav Cafa. Slovar je leta 1939 knjižnici podaril Fran Ilešič iz Zagreba.

 

Ivan Anton Apostel je bil kapucin s samostanskim imenom Pater Bernardus. O njem ni ohranjenih veliko podatkov, večina jih je iz zbirke personalij zgodovinarja Mateja Slekovca. Ivan Anton Apostel se je rodil v Mariboru, najbrž 7. junija 1711 kot zakonski sin meščana Tomaža Apostla in njegove žene Ane Marije, rojene Sochermayer. Rodilo se jima je vsaj 14 otrok, Ivan Anton kot drugi. V kapucinski red je bil Ivan Anton Apostel sprejet 20. avgusta 1730 leta, na dan sv. Bernarda, čigar ime je prejel kot svoje samostansko ime. Po šestih letih je bil posvečen v mašnika. V katerih samostanih svojega reda je Bernard deloval, ni znano, vendar France Kidrič v Slovenskem biografskem leksikonu (Ljubljana 1925-1932, str. 14) zapiše: »Živel (je) kot pridigar in lektor v raznih samostanih štajerske province«. Najverjetneje je v prvem delu svojega življenja deloval v Mariboru, potem v raznih krajih, zadnji del pa v Celju, kjer je leta 1784 tudi umrl. Omeniti velja tudi to, da je bil Ivan Anton Apostel po rodu Nemec, a je čutil s Slovenci, med katerimi je živel in deloval. 

Njegovo največje delo je prav nemško-slovenski slovar. Omeniti pa velja tudi delo Priročnik slovenskih molitev za bolnike, ki je tri leta starejši od slovarja in je nastal v Radgoni, kjer je bil pater Bernard okoli leta 1757 kapucin. Obe deli sta ostali v rokopisu in ju hrani Rokopisna zbirka Univerzitetne knjižnice Mari-bor. Slovar je prav gotovo pomembnejše delo patra Bernarda. Naslov slovarja je latinski in je bil v raz-pravah različno zapisan. Glasi se: »Slovar metodično prikazuje besede tako stare kakor nove, vzete iz vsak-danjega govora, po (pravilnem) tolmačenju piscev čistejše slovanščine (slovenščine), ki pa razlaga tudi staro glagoliško abecedo, iznajdeno od sv. Cirila in Metoda, ter sedanjo, uvedeno v cerkev sv. Hieronima: imena praznikov, števil, časov, narodov, rastlin, za večje spoznavanje (spoznanje) tega jezika. Sestavil (spisal) pater Bernard Mariborčan kapucin 1760.)«

Rokopis je knjiga pravokotne oblike, višine 21 in širine 17 cm. Šteje 494 paginiranih strani, razen tega je nepaginiranih spredaj 7 strani (3 prazne, ena z zemljevidom Štajerske, naslovna stran, 2 strani uvodne pripombe) ter 13 strani na koncu, od tega so 4 in pol strani popisane, ostale strani so prazne, kakor bi bile namenjene za nadaljnje zapiske. Rokopis predstavlja čistopis celotnega slovarja. Na nekaterih mestih, kjer so bili potrebni popravki, so le-ti prelepljeni ali pa so posamezne besede dodane. Celoten slovar je pisan z isto roko, t. j. vse je spisal p. Bernard sam. Narisan zemljevid Vindije najverjetneje prikazuje Bernardov narodni teritorij, o katerem p. Bernard piše tudi v uvodu. Njegova Vindija je spodnja, torej slovenska Štajerska. V skladu z omenjenim zemljevidom označuje avtor tudi svoje neposredno jezikovno okrožje. Besedni zaklad je leksikograf delno jemal iz Megiserjevega slovarja, ki so ga leta 1744 izdali jezuiti v Celovcu, vendar kot sam zapiše v uvodu, da so v slovarju poleg besed, ki so slovenske v pravem in posebnem pomenu te besede, tudi druge besede, ki so navadne »in disem Land«. Te v slovarju tudi posebej označi.

Po avtorjevi smrti v Celju leta 1784 je slovar najverjetneje ostal še nekaj časa v kapucinskem samostanu, saj kasnejši snovalci slovarjev zanj v zadnjih letih 18. stoletja niso vedeli. Z gotovostjo lahko trdimo le, da je bil prvi, ki je pozneje imel v rokah Bernardov slovar, jezikoslovec Oroslav Caf, ki je bil v letih 1839-1859 kaplan v Framu, torej 60 let po avtorjevi smrti. Trikrat se je Caf lastnoročno podpisal v slovar. Od koga ga je prejel, ne vemo in tudi kam se je kasneje za petdeset let ponovno izgubil. Šele leta 1908 se zopet pojavi vest o njem, češ da bi se lahko nahajal v mariborskem frančiškanskem samostanu. Vendar je bil ves ta čas na podstrešju advokata dr. Josipa Serneca v Celju, kjer se je tudi končno našel. Leta 1909 ali 1910 je slovar prišel v Ljubljano. Leta 1939 ga je Fran Ilešič podaril Zgodovinskemu društvu v Mariboru, od koder je prišel v Rokopisno zbirko UKM.

Ivan Anton Apostel je kot »slavist« presegel svoj čas in svojo okolico. Po rodu je bil Mariborčan, torej brez literarne tradicije, vendar je postal slovenski leksikograf in slovenski nabožni pisatelj. Rojstno mesto pa se mu je odolžilo s poimenovanjem ulice po njem. Obsežni rokopisni slovar Dictionarium germanico–slavonicum, kjer je prvič v večjem obsegu sprejeto štajersko besedje, upravičeno imenujemo mariborski pisni kulturni spomenik

Iz zakladnice UKM: LEŠKI rokopis Neuer Saltzburger Schreib-Calender auf das Jahr 1733.UKM, Ms 115

Med 24 listov tiskanega koledarja iz leta 1733 je uvezanih 51 listov, popisanih s slovenskimi besedili, med njimi pa je prilepljenih osem sočasno tiskanih grafik. Rokopis je, kot je razvidno iz navedbe krajev in jezika, nastal na Lešah pri Prevaljah sredi 18. stoletja. Pisan je v bohoričici in obsega 77 listov. Lastnik rokopisa je bil Anton Godec iz Limbuša. Za knjižnico ga je leta 1929 pridobil Janko Glazer.

V nemškem salzburškem koledarju za leto 1733 (Neuer Salzburger Schreib-Calender auf der Jahr MDCCXXXIII) se nahaja 50 nenatiskanih listov, namenjenih za domače beležke. 86 strani, torej skoraj ves nenatisnjeni del, je popisan s slovenskim rokopisom raznovrstne vsebine.

Po mnenju dr. Kotnika narečje, v katerem je pisan rokopis, izhaja iz Leš, kjer se govori enako narečje kot v Mežiški dolini. Avtor rokopisa je bil najverjetneje laik, ki pa je imel povezave s cerkvijo, saj so mu bile dostopne tudi cerkvene knjige, iz katerih je prepisoval. V tekstu je veliko napak, kar dokazuje, da pisec ni obvladal latinščine.

V rokopisu so navedene štiri letnice, ki dokazujejo, da je bil rokopis napisan v letih 1757-1761. Omeniti velja tudi beležko, ki jo je napisala druga roka, in kaže na izvor v Kotljah pod Uršljo goro.

Leški rokopis je najstarejša priča slovenske govorice v Mežiški dolini. Vsebinsko ga lahko razdelimo v dve skupini. Prva obsega versko-cerkveno vsebino: molitve, cerkveno pesem (pangae Lingua) in govor pred poroko. Druga pa pestro narodnopisno blago, in sicer tri pesmi, izmed katerih je ena narodna, običaj »ohzitnega vablienia«, prispevke k ljudski medicini in apokrifni literaturi. Iz druge skupne omenimo zanimiv prispevek k spoznavanju slovenskih ženitovanjskih šeg in navad ter navodilo za tkanje, ki je imelo pomembno mesto med domačimi obrtmi. Tkalska obrt je bila zelo zahtevna, zato se je najverjetneje zdelo zapisovalcu potrebno postopek zabeležiti.

Pisec je pri pisavi v začetku posnemal tiskane črke, potem pa kurzivo (»Peissom«), vendar ne povsem dosledno. Zapisovalec ostaja neznan, saj v dokumentu ni njegovega podpisa, prav tako pa ni zabeležk osebnega značaja, ki bi razkrivale piščevo ime.

Leški rokopis je najstarejši ohranjeni daljši pisni dokument v slovenskem jeziku v Mežiški dolini in je primer bukovniške dejavnosti v tej dolini.

Iz zakladnice UKM: Georg Matthäus VISCHER.Topographia Ducatus Styriae. Grätz 1681.UKM, R 16842

Topografija vojvodine Štajerske vsebuje 478 bakrorezov in je sistematičen prikaz najpomembnejših objektov na Spodnjem Štajerskem iz začetka 17. stoletja.

Vabilo na voden ogled razstave Iz zakladnice UKM

Spoštovani,
v ponedeljek in torek, 17. in 18. decembra 2012,
vas ob 11. in 16. uri vabimo v Univerzitetno knjiznico Maribor
na voden ogled razstave

IZ ZAKLADNICE UKM.

Dvanajst dragocenosti v originalni in digitalizirani obliki bosta predstavili
avtorici Sandra Kurnik Zupanic in dr. Vlasta Stavbar

Iz zakladnice UKM: KALOBSKI rokopis. Liber Cantionum Carniolicarum. UKM, Ms 122

Kalobski rokopis je zbirka nabožnih pesmi in molitev, zapisanih na 156 listih v bohoričici. Zbiralec, pisec in kraj nastanka niso znani, čas nastanka pa je razviden iz letnic 1643 in 1651 v tekstu. Imenuje se po Kalobju, kjer ga je našel Mihael Zagajšek in ga izročil Antonu Martinu Slomšku. Fran Kovačič je rokopis iz Slomškove zapuščine leta 1930 daroval knjižnici.

 

Na strani 279 je Kovačič zasledil letnico 1651 ter na straneh 218-220 zapisano pesem o sv. Uršuli. Najden rokopis je Kovačič dal v pregled bibliotekarju Študijske knjižnice prof. Janku Gla-zerju, ki je ugotovil, da je bila pesem o sv. Uršuli že objavljena v Štrekljevih »Slovenskih narodnih pesmih« z naslovom »Sveta Uršula prosi za suho selo«. Iz Štrekljeve pripombe ob pesmi se je dalo razbrati, da je najdeno delo (kodeks) pogrešani »kalobski rokopis«. Zanimiv je tudi podatek, o katerem je poročal Matija Majer v predgovoru k Pesmarici (str. XII), ki jo je izdal v Celovcu leta 1846. V poročilu je zapisano, da se je rokopis našel na Kalobju in mu ga je za pripravljanje Pesmarice posodil prav Anton Martin Slomšek. Majar piše, da je v rokopisu tudi kratka balada o sv. Uršuli in za vsako nedeljo v letu je poslovenjena ena cerkvena molitvica. Po mnenju Matije Majarja je rokopis napisan v »lepi slovenščini«, zlasti, če za primerjavo vzamemo knjižni jezik 18. stoletja.

 

Po mnenju Franca Kovačiča pisec ni sam zložil pesmi, saj je na str. 216 opomba, iz katere je razvidno, da se neimenovani pisec imenuje zbiratelj (colector) in da priznava, da je le novo pesem V čast imenu Jezusovemu spesnil sam. Pesmarica tako vsebuje pesmi, ki so bile sredi 17. stoletja med Slovenci znane in razširjene. Svoje ime je zbiratelj povsem zamolčal. Iz same zbirke pa je razvidno, da je nastala nekako od 1643 do 1651, torej v dobi, ko je bila že izvedena katoliška reformacija in smo že imeli generacijo domače duhovščine, ki je prihajala iz ljudstva. Prav gotovo je imel pisec s pisanjem večletno delo. Gre za enega pisca, ki je pisal z gosjim peresom. Mnenje je tudi, da je bil zbiratelj nedvomno duhovnik in da je nastala v celjski grofiji. Slednjo trditev podkrepi pesem o sv. Uršuli, ki se nanaša na sv. Uršulo na Plešivcu pri Slovenj Gradcu.

 

Iz zapisa v knjigi je razbrati, da je bil nekdanji lastnik knjige konjiški organist Sparber Janez Jurij leta 1739. O prejšnjih lastnikih ni podatkov. V tem času so bili v rokopis vneseni gospodarski zapiski in pouk računstva. Ker ni drugih podatkov se sklepa, da je rokopis iz Konjic prišel na Kalobje, kjer so se zvrstili različni duhovniki in eden od njih je najverjetneje pesmarico izročil Slomšku.

Iz zakladnice UKM: Jurij DALMATIN, Biblia, tu ie vse svetu pismu, stariga inu Noviga Testamenta, Slovenski tolmazhena skuzi Jurija Dalmatina. Wittenberg 1584. UKM, R III 150

Jurij Dalmatin je prvi v slovenščino prevedel celotno Sveto pismo. Dalmatinov prevod

Biblije predstavlja vrh slovenske protestantske književnosti ter edinstveno delo na vsej

kulturnozgodovinski razvojni poti slovenstva, saj smo se z njo uvrstili med kulturno razvite

evropske narode. UKM hrani tri izvode Dalmatinove Biblije: dva izvoda je pridobila od

Zgodovinskega društva v Mariboru, enega pa s knjižnico mariborske klasične gimnazije.

Domofil(m): lokalne filmske pripovedi v UKM

Petek, 30. 11. − Domofil(m) XVII

11.00 Srečanje z Jankom Glazerjem

17.00 Srečanje z Jankom Glazerjem

18.00 Na poti pride vse naproti: portret dr. Bruna Hartmana

Domofil(m) XVII

Srečanje z Jankom Glazerjem

Televizijska oddaja, 45', č-b, 1970

Oddajo je pripravila: Jovita Podgornik; kamera: Mile de Gleria; montaža: Meta Arh; produkcija: RTV Slovenija, TV Slovenija

Pesnik, literarni zgodovinar, bibliotekar in urednik Janko Glazer (tudi Glaser) se je rodil v Rušah  21. marca leta 1893. Po šolanju v ruški ljudski šoli in na mariborski gimnaziji, kjer se je poglobljeno in načrtno seznanjal s slovensko literarno preteklostjo ter sodobnostjo, je študiral slavistiko in germanistiko v Gradcu, na Dunaju in v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1922. V letih 1920−1926 je poučeval na klasični gimnaziji v Mariboru, nadaljeval pa svoje življenjsko poslanstvo kot bibliotekar v mariborski Študijski knjižnici. Od leta 1930 do 1959 je bil njen ravnatelj – z namenom, da postavi »knjižnico na temelje.« V sodelovanju z ravnateljem Narodne in univerzitetne knjižnice dr. Jankom Šlebingerjem  jo je izoblikoval v eno vidnejših slovenskih knjižnic, odprto za javnost (s katalogi) in z znanstveno ter leposlovno literaturo. Med okupacijo je bil izgnan v Srbijo. Leta 1945 se je vrnil v Maribor in obnovil knjižnico. Glazer predstavlja osrednjo osebnost mariborskega knjižničarstva, saj je vztrajal, da je Študijska knjižnica postala domoznanska in znanstvena ter bila kot taka opora šolskemu sistemu in Univerzi v Mariboru.

Ob ravnateljevanju se je Glazer posvetil znanstvenemu in uredniškemu delu, zlasti pisanju in urednikovanju Časopisa za zgodovino in narodopisje (ČZN). Pisal je kulturnozgodovinske prispevke, ocene slovenskih in tujih leposlovnih, memoarnih in literarnozgodovinskih del ter se posvečal tudi prevajanju. Proučeval je slovensko slovstvo na Štajerskem, tiskarstvo, knjigarstvo in časopisje v Mariboru. Uredil je več antologij. Pomembno mesto pa zastopa tudi kot pesnik – kot meditativni, impresionistični pesnik Pohorja, razpoloženjskih slik, razmišljanj o življenju in neurejenosti sveta ter bolečine zaradi sinove smrti med vojno. V številnih pesmih je izražal ljubezen do ženske, rodu in domačije ter svoja vojna doživetja (Pozdrav v domovino, Ciproš). Izdal je zbirko pesmi Ob jesenskem ekvinokciju (1946) ter izbral in uredil antologijo pesmi o ljubezni Jaz in ti (1952). Leta 1963 je v uredništvu Jara Dolarja izšla zbirka njegovih izbranih Pesmi in napisov. Janko Glazer je bil tudi urednik Novih obzorij. Prejel je vrsto priznanj, med drugimi je kot prvi prejel Čopovo diplomo (1967) ter Prešernovo nagrado (1968). Umrl je leta 1975 v Rušah.

Na poti pride vse naproti: portret dr. Bruna Hartmana

Dokumentarni film, 50', barvno, č-b, 2012

Scenarij in režija: Bojan Labovič; direktor fotografije: Jure Černec; montažerka: Uja Irgolič; oblikovalec zvoka: Sven Lončar; snemalec pogovora: Kristijan Sande; producent: Ðorđe Legen; produkcija: Studio Legen za RTV Slovenija, Dokumentarni program

Literarni in kulturni zgodovinar, dramaturg, prevajalec, publicist in bibliotekar zaslužni prof. dr. Bruno Hartman se je rodil 29. septembra leta 1924 v Celju. Diplomiral je leta 1951 na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz književnosti južnoslovanskih narodov, slovenskega jezika, francoščine in primerjalne književnosti ter leta 1976 doktoriral. Deloval je kot profesor na gimnaziji v Murski Soboti (1951−1955) in na mariborskem učiteljišču (1955−1957), potem kot dramaturg v Drami SNG Maribor (1958−1962), od 1962 do 1965 kot umetniški vodja in ravnatelj v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, od leta 1965 do 1989 pa kot bibliotekar in ravnatelj Univerzitetne knjižnice Maribor. Z gledališčem se je ukvarjal kot lektor, dramaturg, umetniški vodja in upravnik. Za nove uprizoritve je prevedel številna dramska dela, med njimi tudi vrsto umetnin svetovnih avtorjev. Bil je med pobudniki Borštnikovega srečanja v Mariboru in ga dolga leta sooblikoval.

V bibliotekarski stroki velja za zagovornika organiziranega knjižničnega sistema. Mariborsko in slovensko visokošolsko knjižničarstvo je primerjal z razvojem sorodnih knjižnic po svetu. Sestavil je projekt visokošolskega knjižničarstva v Mariboru (1974), spodbujal dobro strokovno delo in njegovo primernejšo organiziranost, se navduševal nad tehničnimi novostmi, ki jih je pionirsko uvajal v procese knjižničarstva in Univerzitetni knjižnici Maribor priskrbel leta 1988 novo stavbo. Sodeloval je pri ustvarjanju Oddelka za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je na študente prenašal svoje bogate izkušnje. Prejel je Čopovo diplomo ter Glazerjevo nagrado.

Ves čas je bil tudi aktivni javni in kulturni delavec, prevajalec proznih in gledaliških del ter zapisovalec premislekov o slovenski literaturi in delih, aktivni snovalec in udeleženec mariborskega kulturnega življenja ter pisec mariborske kulturne zgodovine. Številne objave  ga potrjujejo kot pomembnega slovenskega biografa, zlasti o mariborskih osebnostih v priložnostnih zapisih, v leksiki ali v daljših študijah. Pomembno mesto je v njegovem raziskovalnem delu zastopal Rudolf Maister (Rudolf Maister, 1989; Rudolf Maister, general in pesnik, 1998), njegove študije pa so zabeležene tudi v Časopisu za zgodovino in narodopisje, v mariborskih Dialogih ter v mariborski krajevni monografiji Maribor skozi stoletja (1991). Zapisi o mariborski kulturi so zbrani v knjigi Kultura v Mariboru: Gibanja, zvrsti, osebnosti (2001). Številne dragocene podatke in dejstva iz njegovega življenja pa prinaša avtobiografija Na poti pride vse naproti (2007), ki je podlaga istoimenskega dokumentarnega filma iz leta 2012. Film je prežet z modrostjo, optimizmom, širino in toplino njegove osebnosti. V njem nas dr. Hartman popelje po svoji življenjski poti, katere konec (30. oktobra 2011) je pomenil veliko izgubo za mesto Maribor in njegovo identiteto.

O ekipi Domofil(m)a

Avtorica, urednica in producentka: mag. Karmen Salmič Kovačič

Koordinatorka projektov UKM za EPK: dr. Vlasta Stavbar

Oblikovalka celostne podobe: Jerneja Herzog

Avtorji besedil: mag. Karmen Salmič Kovačič, dr. Jerneja Ferlež, Borut Gombač, Dejan Kac, Gabrijela Kolbič, dr. Vlasta Stavbar ter avtorji filmov in gostje klepetov

 
Sodelovanje pri promociji projekta in izdelavi oglasnih gradiv: dr. Jerneja Ferlež in Sandra Kurnik Zupanič
 
Pregled angleških prevodov naslovov: Mateja Škofljanec

Univerzitetna knjižnica Maribor se zahvaljuje RTV Slovenija, TV Slovenija in TV Maribor ter ostalim producentom in gostom pogovorov za sodelovanje, predvsem pa vsem avtorjem filmov, ker so se odrekli nadomestilu za predvajanje iz naslova avtorskih pravic. Brez njih projekt ne bi bil izvedljiv.
 

Iz zakladnice UKM: Petrus LOMBARDUS Libri sententiarum. UKM, Ms 136

Latinska rokopisna knjiga je najstarejše delo v knjižnici. Prepisana je bila v drugi polovici 14. stoletja. Sestavljena je iz uvoda in štirih knjig. Obsega 210 pergamentnih listov ter je bogato iluminirana. Izvor je neznan. Rokopisno knjigo je knjižnici leta 1931 podari Muzej v Mariboru. 

 

Peter Lombard

(lat. Petrus Lombardus), teolog, rojen ok. leta 1100 v Lumellognu (danes četrt mesta Novara) v Italiji, umrl 20. 6. 1160 v Parizu. Šolal se je na katoliški šoli v Novari in Lucci in tamkajšnji škof mu je omogočil nadaljevanje študija v Reimsu in Parizu. Med leti 1135 in 1150 je poučeval na katoliški šoli Notre Dame v Parizu, kjer se je srečal z vodilnimi teologi tistega časa (Peter Abelard, Hugo of Saint Victor). Njegov način poučevanja je hitro pritegnil pozornost v cerkvenih akademskih krogih in okoli leta 1145 si je pridobil naziv magister. Leta 1148 je priso-stvoval koncilu v Reimsu, leta 1150 je postal diakon in leta 1152 še arhdiakon. V duhovnika je bil posvečen med 1156 in 1159, ko je bil imenovan za pariškega škofa. Njegov grob v cerkvi St. Marcel v Parizu je bil uničen med francosko revolucijo, ohranjen pa je prepis njegovega epitafa.

 

Lombardovo najbolj znano delo je Libri Quattuor Sententiarum (The Four Books of Sentences), Štiri knjige sentenc, ki veljajo za temeljno teološko delo srednjega veka, po katerem je Lombard znan tudi kot Magister Sententiarum. Delo je napisal okoli leta 1150, v njem pa je sistematično prikazal teološka znanja tistega časa. Zbral je dela cerkvenih očetov in jih povezal v celoto. Delo je razdelil v štiri knjige, le-te pa v številna poglavja. Nobeno delo krščanske literature, razen Biblije, ni bilo tako pogosto komentirano. Knjiga sentenc je vplivala na vse glavne srednjeveške mislece, od Alberta Velikega, Tomaža Akvinskega, Williama Ockhama do Gabriela Biela. Mladi Martin Luther je zapisoval glose o sentencah in John Calvin je delo več kot stokrat citiral v svojih Institutih. Peter Lombard je namreč pustil odprta mnoga vprašanja in s tem omogočil kasnejšim teologom in filozofom, da so podali svoje odgovore.

 

Lombardovo najbolj znano delo je Libri Quattuor Sententiarum (The Four Books of Sentences), Štiri knjige sentenc, ki veljajo za temeljno teološko delo srednjega veka, po katerem je Lombard znan tudi kot Magister Sententiarum. Delo je napisal okoli leta 1150, v njem pa je sistematično prikazal teološka znanja tistega časa. Zbral je dela cerkvenih očetov in jih povezal v celoto. Delo je razdelil v štiri knjige, le-te pa v številna poglavja. Nobeno delo krščanske literature, razen Biblije, ni bilo tako pogosto komentirano. Knjiga sentenc je vplivala na vse glavne srednjeveške mislece, od Alberta Velikega, Tomaža Akvinskega, Williama Ockhama do Gabriela Biela. Mladi Martin Luther je zapisoval glose o sentencah in John Calvin je delo več kot stokrat citiral v svojih Institutih. Peter Lombard je namreč pustil odprta mnoga vprašanja in s tem omogočil kasnejšim teologom in filozofom, da so podali svoje odgovore.

Mariborski izvod Knjige sentenc je prepis Lombardovega izvirnega dela iz 12. stoletja in je najstarejše delo v knjižnici. Prepisana je bila v drugi polovici 14. stoletja in obsega 210 pergamentnih listov ter je bogato iluminirana. Izvor je neznan. Uvod in 4 knjige uvaja pet večbarvnih inicial z ornamenti in figurami. Uvod na fol. 1 uvaja iniciala C, risana s prepleteno ornamentiko na rdečem ozadju. Prvo knjigo na fol. 3 uvaja iniciala U, risana s prepleteno ornamentiko v zlati, beli, rdeči, modri in zeleni barvi. V ornamentiko so vpletene živalske figure (ptice, pes). Drugo knjigo na fol. 68 uvaja iniciala C, risana podobno kot prejšnja, le brez živali. Tretjo knjigo na fol. 121 uvaja iniciala C, zlata črka na rdečem ozadju, kjer je v loku črke upodobljen mož (morda pisec knjige), ki z desnico kaže na belo progo ob sebi, morda zavitek pergamenta. Četrto knjigo na fol. 150 pa uvaja iniciala S, podobno kot iniciala C v drugi knjigi.

V knjigi so številne marginalije poznejše roke. Delo je zapisano v gotski knjižni minuskuli italijanskega tipa. Besedilo je zapisala ena roka, razporejeno je v dveh stolpcih. Knjiga je vezana v lesene, z belim usnjem prevlečene platnice, ki pa so močno obrabljene. Prav tako je močno obrabljena vezava. Platnice oklepajo kovinski vogali, vendar manjka eden spredaj in zadaj dva. Od sklepov je eden ohranjen, drugi pa je deloma odpadel.

Latinska rokopisna knjiga je po mnenju dr. Edvarda Kovača v resnici prvi univerzitetni učbenik s komentarji in glosami ter pomeni simbolni začetek in zgodnji vir mariborske univerze.