Prireditev od odkritju doprsnega kipa dr. Janku Šlebingerju in obeležitev Dneva državnosti

Povzetki predavanj na strokovnem posvetu, namenjenemu osvetlitvi življenja in dela dr. Janka Šlebingerja ter popularizaciji bibliotekarstva

Veselin Mišković
Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana
Mesto bibliografske dejavnosti dr. Janka Šlebingerja v procesu formiranja slovenske nacije
Povzetek:
Prispevek je fragment obširnejšega avtorjevega razmišljanja o mestu bibliografije v zgodovinskem procesu formiranja slovenske nacije. Bibliografsko dejavnost dr. Janka Šlebingerja je avtor je s podporo spoznanj zgodovinske antropologije umestil v etnične procese, ki so se pričeli odvijati v avstrijskem cesarstvu z marčno revolucijo leta 1848, trajali pa so vse do konca prve svetovne vojne oziroma do razpada Avstro-Ogrske. Ti procesi so razvidni v bibliografiji, kakor se je izoblikovala v osrednji Sloveniji v 19. stoletju. Avtor trdi, da se je bibliografija tiskov v slovenščini v 19. stoletju oblikovala v kulturno legitimacijo deprivilegiranega sloja, ki je postal nacija; da je postala instrument slovenskega nacionalizma, skozi katerega je razvidno, da so etnični procesi ubrali pot kulturne segregacije med slovensko in nemško govorečimi prebivalci; Janko Šlebinger je na prolomu 19. in 20. stoletja, ko je bilo pereče vprašanje o substanci nacije in njeni razvidnosti v umetnosti in literaturi, razširil pojem bibliografije z literarnega na vizualni medij. Album slovenskih književnikov (1928) je prvi zbornik portretne fotografije na Slovenskem, konceptualno pa se navezuje na njegov dotedanji bibliografski opus.

Franci Just
Srednja poklicna in tehniška šola Murska Sobota
Mladostni pesniški poskusi Janka Šlebingerja
POVZETEK:
Mirko Rupel je v eni od svojih predstavitev Šlebingerjevega dela zapisal, da »izvira vse življenjsko delo in uspeh Janka Šlebingerja iz njegove ljubezni do slovenske knjige«. Ruplova misel je seveda točna. Vztrajno in zvesto sledeč tej ljubezni je Šlebinger v dobrega pol stoletja ustvaril strokovni opus, s katerim je neizbrisljivo zaznamoval slovensko biblio- in biografiko ter je kot bibliograf in biograf tudi najbolj prisoten v slovenski kulturni zavesti. A hkrati je mogoče dodati, da je njegovo ustvarjanje vodila še ena ljubezen ‒ ljubezen do leposlovja/literature. V procese njenega nastajanja, posredovanja, predstavljanja in vrednotenja se je namreč vključeval dobra tri desetletja, vse tja v začetek tridesetih let 20. stoletja, predvsem kot literarni zgodovinar, urednik in pisec številnih literarnih ocen ter poročil, tudi priložnostnih zapisov o slovenskih literarnih ustvarjalcih. To dejstvo je ožji strokovni javnosti znano, kakor tudi tisto, da je pripravil več učbenikov nemškega jezika za samouke. Manj znano pa je, da je Šlebinger v mladosti tudi sam literarno ustvarjal ‒ pesnil.
Prav tej epizodi z začetka Šlebingerjeve ustvarjalne poti se posveča prispevek in v prvem delu »popravlja« vtis, ki ga dajejo biografske in strokovne označitve njegovega dela, namreč, da je bilo pesnjenje le obrobna duhovna dejavnost v njegovem mladostnem obdobju. Šlebingerjeva korespondenca iz tega časa, njegovo kulturno-literarno delovanje in njegove doslej neznane rokopisne pesmi namreč kažejo, da je bilo Šlebingerjevo leposlovno ustvarjanje v letih 1894-1899 oz. med njegovim 18. in 23. letom starosti prav tako intenzivno kot njegovo strokovno pisanje in da sta se v teh letih v njegovi ustvarjalni osebnosti enakovredno prepletala dva načina srečevanja z literaturo ‒ njeno ustvarjanje in njeno razlaganje. Njegova ljubezen do literature se je v tem obdobju uresničevala skozi dve pisavi, pesniško in strokovno. Po opravljeni maturi in odhodu na študij pa je literarni ustvarjalec v njem umolknil, preglasil ga je literarni (in bibliografski) raziskovalec. V drugem delu pa prispevek skozi motivno-tematsko, idejno-izpovedno in verzno-kitično analizo Šlebingerjevih pesmi ugotavlja, da je pisal predvsem osebnoizpovedne in ljubezenske pesmi in v njih v postromantičnem duhu dobe obnavljal romantični literarnoestetski in izpovedni model ter pri tem preizkušal različne klasične verzno-kitične oblike.


Dr. Rozina Švent
Dr. Janko Šlebinger kot literat in literarni zgodovinar
Povzetek:
Čeprav se je dr. Janko Šlebinger zapisal v slovensko slovstveno zgodovino predvsem kot bibliograf in bibliotekar, so njegovi ustvarjalni začetki vendarle izhajali iz literarnih vod. Že kot gimnazijec je začel pesniti in kar za dve svoji pesmi prejel Shillerjevo nagrado za najboljšo slovensko pesem (1895 in 1896). Tudi v naslednjem letu (1897) je v reviji Nova Nada objavil svojo pesem »Brezuspešni nauk«. Po maturi pa se je v njegovem življenju zgodil nek nepojasnjen preobrat, saj se je sprva odločil za študij bogoslovja, ki pa ga je že po enem letu opustil in se vpisal na dunajsko univerzo (slavistika in germanistika). Po končanem študiju se je posvetil predvsem profesorskemu poklicu in ob tem deloval tudi na različnih področjih, ki pa so bila vsa tesno povezana z literarno zgodovino: objavljal je literarne korespondence in študije; pisal ocene (poročila) knjig, revij, umetniških razstav; kot urednik Ljubljanskega zvona (1910-1916) je spremljal dosežke sodobne književnosti (poročila in ocene); sodeloval z okrog 200 prispevki pri Slovenskem biografskem leksikonu; pisal nekrologe in spominske članke o sodobnih literarnih ustvarjalcih (zlasti je na novo predstavljal pozabljene vzhodno-štajerske in prekmurske pisce)… Kot nekakšen vrh (in hkrati tudi konec ?) njegovega literarnega delovanja lahko štejemo knjigo »Album slovenskih književnikov« (izšel leta 1928 pri Tiskovni zadrugi v Ljubljani), ki med nekaterimi strokovnjaki ni bila sprejeta najbolje (najbolj kritično poročilo o tem delu je v Domu in svetu napisal dr. Tine Debeljak). Morda je prav ta odklonilna kritika po svoje vplivala na njegovo odločitev, da se je v naslednjih letih povsem posvetil bibliografskemu delu.
Čeprav dr. Šlebingerjevo vsestransko in obsežno delo še ni povsem raziskano, nam o njegovem pomenu priča tudi obsežna korespondenca s preko 550 različnimi dopisniki (nekateri tudi z več deset ali celo sto in več pismi /dr. Joža Glonar = 121; dr. Vojeslav Mole = 105/), ki jo hrani Rokopisna zbirka NUK (Ms 1431).


Vlasta Stavbar
Janko Šlebinger v Rokopisni zbirki UKM s poudarkom na predstavitvi njegove zapuščine
Povzetek:
Avtorica v prispevku predstavi rokopisno zapuščino dr. Janka Šlebingerja, ki jo hrani Rokopisna zbirka Univerzitetne knjižnice Maribor. Natančneje so predstavljeni trije sklopi Zapuščine Janka Glazerja, ki jih je Rokopisna zbirka UKM pridobila v različnih časovnih obdobjih, in sicer Zapuščina I (Ms 253), ki jo je pridobila leta 1953, nadalje obsežna Zapuščina II (Ms 268), ki je prišla v zbirko leta 1955 in Zapuščina III (Ms 353), ki jo je knjižnica pridobila leta 1962. Prepleta se različno rokopisno gradivo, in sicer korespondenca Janka Šlebingerja, tuja korespondenca in tuji rokopisi. Obsežen del obsegajo tudi razne zbirke gradiva, drobni tiski in drugo razno gradivo. Prispevek prinaša tudi pregled tistih rokopisnih enot, kjer je sled Šlebingerjevega dela manjša, vendar prav tako pomembna za osvetlitev njegovega dela in življenja. V Rokopisni zbirki je tudi nekaj gradiva, kjer je Šlebinger darovalec le –tega. Pomembno mesto v prispevku pa ima tudi korespondenca med dr. Jankom Šlebingerjem in Jankom Glazerjem v obdobju 1911- 1948. Oba sta vodila pomembni ustanovi in sodelovala na knjižničarskem področju ter bila tudi prijatelja.