Likovno razstavišče v Univerzitetni knjižnici Maribor je očarljiva »bela kocka«, ki obiskovalca knjižnice pritegne že takoj po vstopu v stavbo, med vzpenjanjem po osrednjem stopnišču. Majhno razstavišče je v svoji funkciji sicer podrejeno poslanstvu knjižnice, a ga je arhitekt Branko Kocmut s svojim nezmotljivim smislom za scenske efekte odprl proti stopnišču, da s svojo toplo in svetlo pojavnostjo naredi prvi vtis na prihajajoče. Takšen prostor se zdi nadvse primeren za prikaz treh najnovejših slik Ota Rimeleta, sicer rednega profesorja na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru.
Rimele slike vedno naslavlja s šiframi, ki služijo identifikaciji, hkrati pa gledalcu ne vsiljujejo interpretativnega koda že vnaprej. Kljub temu je mogoče šifre z nekaj truda razvozlati; tri slike na tokratni razstavi so naslovljene: VR R1, VR R2 in VR R3, kar pomeni Vrata – Rumena 1, 2 in 3. Barva je bila vedno osrednji predmet Rimeletovega slikarskega raziskovanja. Sprva ga je zanimala v svoji snovnosti, nato pa ji je v vedno večji meri odvzemal materialno pojavnost, da se je nazadnje spremenila v barvno senco na galerijski steni. Večletna raziskovanja v tej smeri so privedla do Iluminacij (2003), kar so bila velika slikarska telesa z belo prednjo stranico in s širokimi diagonalno zalomljenimi stranicami, ki jih je Rimele obarval intenzivno rdeče. Gledalec se je znašel pred belo sliko, ki je na-videzno lebdela pred steno in se izgubljala iz pogleda, okrog nje pa je žarela rdečkasta avra, ki je bila povsem razrešena svoje snov-nosti.
Rimele se je vrnil h klasični sliki in k vprašanjem dvodimen-zionalnosti slikovnega polja, potem ko je poletje 2008 študijsko preživel v Parizu. Pariz si običajno predstavljamo v razkošju fauvističnih barv, Rimele pa je barvno bogastvo najdeval tudi v obilju obarvane svetlobe, kakršna zaradi velikih slikanih oken napolnjuje Saint Chapelle, kraljevo kapelo, ki velja za eno najbolj dovršenih srednjeveških arhitektur. Vendar je Rimele barve Pariza doživljal tudi drugače. Prebival je v skromnem pritličnem ateljeju z enim samim na dvorišče obrnjenim oknom, pogled skozi to majhno odprtino pa je ponujal vse prej kot barvno razkošno podobo neba. A ob poglobljenem motrenju so se v tej barvni nedoločljivosti začeli prikazovati bogati odtenki rdeče, zelene, modre... Slikar je iskal ponotranjeno podobo tega pogleda; sprva mu je sledil barvno asketsko, kasneje pa je barve intenziviral, dokler niso dosegle fluorescentne moči. Manjšim, skorajda kvadratnim slikam, imeno-vanim Okna, so sledila večja platna visokega pravokotnega formata, naslovljena kot Vrata. Aprila letos je Meta Gabršek Prosenc v Cankarjevem domu v Ljubljani v okviru ciklusa Likovni kritiki izbirajo predstavila tri zelena Okna (Z1, Z2 in Z3) in še istega meseca je Rimele v razstavišču II. gimnazije v Mariboru ob njeni šestdeseti obletnici razstavil dve kompoziciji v rdečih tonalitetah Vrata (RM1, RM2).
Novi ciklus Rimeletovih slik z naslovi Okna in Vrata so pretanjene barvne kompozicije, ki jih najbolje označimo z izrazom sublimno. Slikar nanaša akrilne barve na platno v tankih, lazurnih slojih in strukturirano. Rumena, ki obvladuje tri platna na tokratni razstavi, se razkazuje v razkošnem spektru od tople, v oranžno naravnane tonalitete, do hladnejših citronastih vrednosti. Ob robovih se barva nekoliko gosti in temni, da nastane vtis nekak-šnega okvirja, v sredini je polje svetlejše. Platna so ekrani, ki žarčijo barvo, da se le-ta navidezno odleplja od podlage in sestopa v prostor gledalca, hkrati pa svetlejša sredica daje vtis po-glabljanja. Tri slike sestavljajo triptih, pa vendar jih je slikar razstavil v medsebojnih razmikih; ko se obiskovalec približuje razstavišču, jih doživlja v njihovem trojstvu, znotraj razstavnega prostora pa ga vsaka podoba posebej vabi, naj se preda motrenju strukturiranih barvnih nanosov in dovoli, da ga barvno žarenje zaobjame in prevzame.
Marjeta Ciglenečki
Oto Rimele
(Maribor, 1962) slikar, glasbenik in pedagog. Leta 1990 je diplomiral, leta 1992 pa končal podiplomski študij na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Od leta 1997 je zaposlen na Pedagoški fakulteti v Mariboru, od leta 2007 kot redni profesor za slikarstvo in risbo. Do sedaj je imel 43 samostojnih razstav. Leta 2004 je prejel nagrado Prešernovega sklada.
Razstave (izbor):
1999, Il buono vecchio orizzonte, Benetke, Italija, Galerija A+A
2002, Pinturas, Valencia, Španija, Galerija Charpa
2003, Iluminacije, Kostanjevica na Krki, Galerija Božidar Jakac
2003, Abstraktno slikarstvo od Mušiča do Rimeleja, Koper, Galerija Loža, Obalne galerije Piran
2006, Le jeu, prostorska postavitev, Koper, Galerija Loža, Obalne galerije Piran
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar