Domofil(m): lokalne filmske pripovedi v UKM

Ponedeljek, 12. 11 . − Domofil(m) IX

11.00 Ciklus Evropejci: Drago Jančar

17.00 Ciklus Evropejci: Drago Jančar

18.00 Kocbek: pesnik v pogrezu zgodovine

 
 

Domofil(m) IX

  

Ciklus Evropejci: Drago Jančar

Dokumentarni film, 50', barvno, 2002

Scenarist in voditelj: Jaroslav Skrušny; snemalec: Mišo Čadež; montažer: Zlatjan Čučkov; režiser: Franci Slak; urednika: Jaroslav Skrušny, Ondřej Šrámek; Uredništvo kulturno dokumentarnih oddaj, urednik: Jani Virk; producent Boro Piperovič; produkcija: Česka televize, RTVS – TV Slovenija

Drago Jančar (1948), pisatelj, dramatik, esejist, novinar in urednik se je rodil v Mariboru in je največkrat prevajani sodobni slovenski pisatelj. Po končani Višji pravni šoli je bil najprej zaposlen kot novinar pri dnevniku Večer, nato se je preživljal kot svobodni pisatelj, za tem je prevzel mesto dramaturga pri Viba filmu in nazadnje urednikovanje pri založbi Slovenska matica v Ljubljani. Od leta 2001 je redni član SAZU. V pripovednih delih obravnava konfrontacije posameznika z aktualnim družbenim okoljem oziroma spopad med individualno človeško eksistenco in kaosom objektivnega sveta, pri tem si pogosto pomaga tudi z zgodovinsko tematiko. V osemdesetih letih so opazne postmodernistične prvine, pozneje pa se tem pridruži še tematski premik k intimnim eksistencialno odločilnim problemom. V svojem dramskem opusu upodablja posameznika, ki v sporu s posplošujočim in neobčutljivim sistemom praviloma propade. Pomembna je tudi njegova esejistika, ki se ukvarja z eksistencialnimi in političnimi vprašanji intelektualcev v sodobnem, posebej socialističnem svetu. Za svoj književni opus je prejel številne nagrade: leta 1982, 1985, 1989 in 1995 Grumovo nagrado, leta 1979 nagrado Prešernovega sklada, leta 1993 in 1995 Rožančevo nagrado, leta 1993 Prešernovo nagrado, leta 1999 in 2001 nagrado kresnik, leta 1994 evropsko nagrado za kratko prozo in leta 2003 Herderjevo nagrado. Izdal je okoli štirideset knjig, med njegova najpomembnejša pripovedna in dramska dela pa spadajo: Galjot (1978), Severni sij (1984), Pogled angela (1992), Zvenenje v glavi (1998), Katarina, pav in jezuit (2000), Veliki briljantni valček (1984), Dedalus (1988), Klementov padec (1988) in Zalezujoč Godota (1988).

Kocbek: pesnik v pogrezu zgodovine

Dokumentarni film, 89', barvno, č-b, 2003/2004

Scenaristka: Helena Koder; strokovni sodelavec: dr. Andrej Inkret; snemalec: Aleš Belak; režiser: Miran Zupanič; sodelovali so: Viktor Blažič, dr. France Bučar, Ervin Fritz, dr. Mihael Glavan, Janez Gradišnik, dr. Spomenka Hribar, dr. Andrej Inkret, Jurij Kocbek, Matjaž Kocbek, dr. Janko Kos, dr. Edvard Kovač, Peter Kovačič Peršin, Pino Mlakar, Vinko Ošlak, Boris Pahor, Tone Pavček, Jože Penca, Alojz Rebula, dr. Franc Rode, Janez Stanovnik, dr. Peter Vodopivec; strokovna sodelavka TV dokumentacije Jožica Hafner; montaža in posebni efekti: Vojislav Polić; besedilo berejo: Vlado Novak, Barbara Zupan, Vladimir Jurc; producenta: Franci Zajc, Arsmedia, Boro Piperovič; Uredništvo kulturno dokumentarnih oddaj, producent: Jaka Hemler; urednica: Živa Emeršič; odgovorni urednik kulturnih in umetniških programov: Jani Virk; produkcija: Arsmedia, RTV Slovenija

Edvard Kocbek (1904−1981), pesnik, pisatelj, esejist in prevajalec se je rodil v Vidmu ob Ščavnici. Najprej je študiral teologijo in nato romanistiko. Ob okupaciji je bil kot predstavnik krščanskih socialistov med ustanovitelji Osvobodilne fronte. Med vojno ter po njej je opravljal različne politične funkcije, dokler ni bil zaradi objave zbirke novel Strah in pogum (1951) izločen iz političnega življenja, za deset let pa tudi iz literarnega. Leta 1964 je za svojo pesniško zbirko Groza prejel Prešernovo nagrado. Hude politične obsodbe so se ponovile leta 1975, ko je izšel Pahorjev intervju s Kocbekom, v katerem je ta spregovoril o povojnem poboju domobrancev v Kočevskem rogu. Kot pesnik je izšel iz katoliškega ekspresionizma, po vojni pa je postalo njegovo pesništvo bolj refleksivno in filozofsko meditativno. Objavil je pesniške zbirke: Zemlja (1934), Groza (1963), Pentagram (1977), Poročilo (1969), Žerjavica (1974) in Nevesta v črnem (1977). Ob novelistični zbirki Strah in pogum (1951) so zelo pomembni tudi njegovi dnevniki, ki jih je pisal vse življenje: Tovarišija (1949), Slovensko poslanstvo (1964) in Listina (1967). Njegovo esejistično delo je zbrano v knjigah Svoboda in nujnost (1974) in Sodobni misleci (1981).