Leopold Volkmer, pesnik in duhovnik, rojen 13. 10. 1741 v Ljutomeru, umrl 7. 2. 1816 v Destrniku. Po šestih razredih gimnazije v Varaždinu je leta 1759 nadaljeval študij filozofije in teologije v Gradcu in bil 1764 posvečen za duhovnika. Kot duhovnik, učitelj in pridigar je deloval na Ptuju, v Destrniku, Vurberku in Dvorjanah. Po upokojitvi 1812 se je vrnil na Destrnik in nadaljeval z dušnim pastirstvom, vzgojiteljstvom in pisanjem.
Volkmer je s svojimi pridigami in pesmimi deloval predvsem kot ljudski vzgojitelj. S prevodi predpisanih cerkvenih pesmi je močno spodbudil slo-vensko petje pri bogoslužju: Pesme k tem opravili te svete maše (1783), Der Messgesang - Mašna pesem (1789), Pesme k božji službi vu rimski katoliški cirkvi (1805).
Volkmer je začetnik posvetnega pesnjenja na slovenskem Štajerskem. Njegovo delo obsega približno sedemdeset posvetnih pesmi, v kate-rih je prikazal življenjske razmere tedanjih slo-venskih viničarjev, gruntarjev, služinčadi idr., zato ga mnogi štejejo za prvega slovenskega socialnega pesnika. Volkmer je razlagal in širil med ljudmi tudi svoje basni ter epigrame. Bil je predvsem učitelj in vzgojitelj mladine, ne glede na njihovo socialno poreklo, čeprav obstoječi družbeni hierarhiji ni nasprotoval. Mnogi sodobniki so mu očitali prav zagovarjanje fevdalnega reda in poudarjanje vdanosti v usodo. Volkmer je sprva pisal v bohoričici, nato pa se je odločil za samostojen pokrajinski knjižni jezik, ki je vsebo-val številne elemente ljutomerskega in ptujskega narečnega govora, zato velja za najpristnejšega zapisovalca prleščine kot slovenskega narečja.
Volkmer je začetnik posvetnega pesnjenja na slovenskem Štajerskem. Njegovo delo obsega približno sedemdeset posvetnih pesmi, v kate-rih je prikazal življenjske razmere tedanjih slo-venskih viničarjev, gruntarjev, služinčadi idr., zato ga mnogi štejejo za prvega slovenskega socialnega pesnika. Volkmer je razlagal in širil med ljudmi tudi svoje basni ter epigrame. Bil je predvsem učitelj in vzgojitelj mladine, ne glede na njihovo socialno poreklo, čeprav obstoječi družbeni hierarhiji ni nasprotoval. Mnogi sodobniki so mu očitali prav zagovarjanje fevdalnega reda in poudarjanje vdanosti v usodo. Volkmer je sprva pisal v bohoričici, nato pa se je odločil za samostojen pokrajinski knjižni jezik, ki je vsebo-val številne elemente ljutomerskega in ptujskega narečnega govora, zato velja za najpristnejšega zapisovalca prleščine kot slovenskega narečja.
Danes je ohranjen le del Volkmerjevega dela, in sicer šest rokopisov in četvero tiskov, med njimi tudi Hvala kmetičkega stana ino tobačje trave, ki ga v svoji zbirki raritet hrani UKM.
Hvala kmetičkega stana ino tobačje trave v dveh pesmah zapojena v leti 1807 v Marburgi je edini znani posvetni tisk Leopolda Volkmerja in prvi te vrste na slovenskem Štajerskem. Založil jo je mariborski založnik Jožef Merzinger, tiskana pa je bila pri prvem mariborskem tiskarju F. A. Schützu. V pesmi Prva pesem od kmestva skuša lirski subjekt (sejmarski pevec, ki je na strani kmečkega stanu) nagovorjenim poslušalcem prikazati pozitivne in negativne strani kmečkega stanu in s tem dvigniti njegov družbeni pomen. Volkmer izhaja iz prepričanja, da posameznika določa njegova stanovska pripadnost, njegovo bivanje pa je smiselno zaradi potrebnosti vseh stanov. V drugem delu pesmi je odnos lirskega subjekta do kmeta spremenjen, očita mu lenobo, nepoštenost, prevarantstvo in nesramnost ter ga spodbuja k poštenosti. Pesem je sestavljena iz trinajstih osemvrstičnih kitic, v katerih je avtor uporabil amfibraški enajsterec. Druga pesem od tobaka je po obsegu dvakrat daljša od prve, zgrajena je iz sedemindvajsetih osemvrstičnic z distihom trohejskega osmerca in sedmerca. V pesmi gre za mo-nolog strastnega privrženca rumenega prahu, ki je v resnici karikirana hvalnica tobaku, vendar se Volkmerju očita podpora cesarskemu monopolu na tobak, saj se zdi, da se skuša s podporo prikupiti državni oblasti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar