petek, 14. december 2018

Cankarjev spomenik v Ljubljani


SLAVKO TIHEC: Zgodba o nastajanju Cankarjevega spomenika
Kipar Slavko Tihec se je udeležil dveh natečajev za postavitev Cankarjevega spomenika v Ljubljani. Za prvi vabljeni natečaj leta 1969 je bila predvidena lokacija na Kongresnem trgu v parku Zvezda, ko pa so deset let pozneje razpisali drugega, so premaknili spomeniško rešitev ob novozgrajeni Cankarjev dom na Trgu republike (takrat Trg revolucije).
Sprva si je kipar zamislil sodobno ambientalno svetlečo zrcalno fontano, polno odsevov Cankarjevih misli (»Tvoje meje so se razmaknile kakor spoznanje moje duše in bridkost mojega srca … Ti studenec vseh mojih sanj in vsega mojega trpljenja …«). Poudarjeno konstruktivistični formalni rešitvi je žirija priznavala »likovne kvalitete, ki bi nedvomno pomenile veliko obogatitev kakega drugega, tej zvrsti plastike primernejšega ambienta«. Zamisel se je ohranila  zapisana le na papirju in materializirana v obliki makete. Ta ponazarja čitljivo strukturo tal znotraj štirih simetrično in stopničasto komponiranih sestavov vertikalnih blokov iz luksiranega aluminija, ki bi se zaradi svetlobnih učinkov vizualno skoraj dematerializirali. Struktura torej, ki naj bi jo predstavljali v aluminij vliti ekscerpti iz Cankarjevih tekstov, bi zadovoljila še tako kritično oko, je bil prepričan likovni kritik Aleksander Bassin. Vendar ne čas ne okolje nista bila zrela za tako smelo spomeniško rešitev. Hkrati pa žirije niso zadovoljili niti figuralni osnutki; med vabljenimi so bila poleg Tihca vsa vidna kiparska imena od Stojana Batiča, Draga Tršarja, Janeza Boljke, Petra Černeta do Janeza Lenassija. Brata Boris in Zdenko Kalin sta iz natečajne tekme izstopila. V zgodovini ljubljanskega Cankarjevega spomenika je treba podčrtati predvsem udeležbo Janeza Boljke, ki je na natečaju leta 1972 sicer zmagal, njegov »slikovito izglodani kip« pa je občinstvo odklonilo, ker je bila pisateljeva podoba preveč deformirana.
Če je bila lokacija v Zvezdi za sodobno plastiko nesprejemljiva, saj je bil po mnenju natečajne žirije na tem mestu opravičljiv le sakralni spomenik pred Nunsko cerkvijo, je novi prostor, ki je nastal po Ravnikarjevih načrtih med Maximarketom, dvema stolpnicama in Cankarjevim domom, kar klical po sodobnih kiparskih rešitvah. Arhitekt Edo Ravnikar, glavni načrtovalec Trga revolucije, je prostor med trgovsko hišo in stolpnico Ljubljanske banke poplemenitil s plastiko. V letih 1972/73 je Slavko Tihec izoblikoval pomensko odprto skulpturo vezanih jeder iz kortena, ki je od daleč podobna okroglemu zrcalu na nizkem pravokotnem podstavku, od blizu pa valovijo robovi stisnjenih plasti okoli dveh notranjih očes. Ravnikar jo je takole ocenil: »Tihčeva plastika v vsej svoji dopolnjujoči lepoti je drugače kot ponavadi predvsem sveže plastično doživetje krožnih črt ob ostrih vertikalah arhitekture.
Po večletnih zapletih je bil leta 1982 v Ravnikarjevem arhitekturnem kompleksu ob Cankarjevem domu končno postavljen spomenik Ivanu Cankarju, Tihčeva nagrajena različica iz leta 1979. Spomeniška rešitev sodi v kiparjevo obdobje intenzivnega ukvarjanja s kontejnerji, prispodobo urejenosti civilizacije v 20. stoletju in v raster ujetih portretov, za katere je avtorju ljubši izraz »antiportret«. Učinek  rastrskega portreta je preizkušal v fotografiji in grafiki ter ga končno prenesel še v tretjo dimenzijo. »Črtovje na mojih plastikah je nekaj podobnega kot zareze na gramofonski plošči,« pojasnjuje Tihec. »Na plošči je shranjena informacija zvoka, pri meni pa informacija lika.«  Končno izoblikovani spomenik dobi obliko kocke, na kateri se v bronastih, površinsko brušenih lamelah izrisuje pisateljev obraz. Fotografski portret, ki ga je kipar prenesel v močno povečanem merilu in rastru v nov material, ustvarja zanimivo gibljivo iluzionistično podobo. Zanjo mu je kot predloga služila fotografija Avgusta Bertholda. Na zaključni ploskvi vzporednih lamel je kipar na eni strani vgraviral faksimile pisateljevega podpisa in na drugi njegovo misel. Pri izvedbi spomenika je s Tihcem sodeloval arhitekt Mirko Zdovc, ki je v kiparjevi rešitvi zaznal še četrto dimenzijo –to gledalec občuti šele ob obhodu spomenika – ter jo primerjal s postavljeno knjigo z nekoliko razprtimi listi. Tako spomenik komunicira z ambientom, deluje pa kot sanje: ko si oddaljen, je Cankarjeva podoba jasna, ko prideš blizu, ta podoba izgine.
Ker se v letošnjem letu spominjamo Tihčeve devetdesetletnice rojstva, smo Tihčevim spomeniškim osnutkom, povezanim predvsem s Cankarjem spomenikom na razstavi dodali še eminentno portretno serijo Tihomirja Pinterja, ki je leta 1983 posnel kiparja v njegovem mariborskem ateljeju na Ruški cesti 104. Prostor v stari pritlični stavbi, kjer je bila nekoč kovačija, je kipar spremenil v nekakšen eksperimentalni laboratorij mobilne plastike. Tukaj so se rojevali velike spomeniške zasnove od mariborskega Spomenika NOB, Cankarjevega spomenika, Spomenika revolucije na Kozari in spominsko obeležje Donja Gradina, ki ga je Tihec načrtoval skupaj z arhitektom Jankom Zadravcem. Pinterjevo dragoceno pričevanje oživlja kiparja v njegovem intimnem ustvarjalnem okolju, napolnjenem z orodjem, delovnimi pripomočki, skicami in osnutki, ki ostajajo za občinstvo skrivnostna neznanka. S svojim širokokotnim objektivom je fotograf vstopil v posvečeni ateljejski prostor in svojo občutljivost osredotočil tako na umetnika kot na njegovo ustvarjalno okolje in rezultate njegovega dela. 
Breda Ilich Klančnik


petek, 23. november 2018

[Vabilo-UKM, 23.11.2018 ob 18.30] Maistrova najdaljša mariborska noč

Maistrova najdaljša mariborska noč

Igrano-dokumentarna TV drama, 96', barvno, č-b, 1989

Scenarij: Saša Vuga; režija: Andrej Stojan; kamere: Silvo Knuplež, Alojz Zlodi, Mitja Marin; filmska montaža: Sonja Peklenk; strokovni sodelavci: dr. Sergej Vrišer, dr. Bruno Hartman, prof. Jaro Dolar; bralec: Ivo Lotrič; igrajo: Dare Valič, Aleš Valič, Bine Matoh, Boris Juh, Jože Hrovat idr.; produkcija: RTV Slovenija, Umetniški program TV Ljubljana, producent: Milan Blažin; odgovorni urednik: Toni Tršar
 
Drama portretira slovenskega državnika in generala Rudolfa Maistra v prelomnem letu 1918. Posnet po scenariju Saše Vuge in v režiji Andreja Stojana dokumentarno-poetično rekonstruira zgodovinsko dogajanje. Kraj dogajanja – Maribor, čas dogajanja – noč od 22. na 23. november 1918. Ko so avstrijski Nemci oktobra 1918 sprevideli, da bodo nastale nove državne tvorbe, so se tudi sami odločili, da ustanovijo svojo državo – Nemško Avstrijo. 30. oktobra 1918 je mariborski nemški občinski svet razglasil Maribor z okolico za del Nemške Avstrije. Prvega novembra 1918 je major Rudolf Maister v vojašnici 26. strelskega polka v Melju pred mestnim poveljnikom in zbranimi častniki odločno izjavil: »Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za jugoslovansko posest in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko.« Tako je prevzel poveljstvo nad Mariborom in Spodnjo Štajersko ter ju podredil oblasti narodnega sveta, ta pa ga je povišal v generala. Razglasil je mobilizacijo in zbral toliko vojaštva, da je v noči na 23. november 1918 razorožil nemško varnostno stražo. Zasedel je Maribor ter slovensko narodno mejno območje na Štajerskem. 
 

četrtek, 21. december 2017

Vabilo - SALON SPOMINOV - for YU, četrtek 21. decembra ob 13. uri v UKM



Salon spominov ni in noče biti klasična tematska razstava. Ne gre namreč za predstavitev konkretnega dogodka, osebnosti ali kraja, niti konkretne teme. V izboru gradiva je sicer jasno izrisano časovno obdobje, vendar razstava v tem okviru ponuja oblikovno in vsebinsko zelo raznovrstno gradivo in v ospredju ni nobena določena zvrst raznolikega gradiva, ki se hrani v Zbirki drobnih tiskov v Univerzitetni knjižnici Maribor. Razstava ponuja nekakšen vsebinski prerez gradiva iz obdobja povojne skupne države. Razstava ne ponuja odgovorov zakaj je država razpadla in tudi ne predstavlja osebnih in posebnih zgodb. For Yu je preprosto nekakšen prikaz ali vzorec raznovrstnih tiskov, ki razodeva neki pretekli čas, okolje, delo in dosežke. Povojno obdobje nekdanje skupne države pokriva deset razstavnih tem vsakdanjega življenja. Predstavljene teme pa dopolnjujeta dva sklopa plakatov, predstavljena vsak v svojem razstavišču. Skupni imenovalec salona je vsekakor enoten domač nacionalni okvir. Vse razstavljene enote so izvirno slovenskega izvora. Nastale so v pretekli samostojni republiki v obdobju od 1945 do 1990, kot plod slovenskega znanja, dejanj in okoliščin in komunikacijski jezik vseh je slovenščina.
Razstava Salon spominov - for Yu ni čas za sodbe, je čas za spomin. Spomin na vsakdanjik življenja Slovencev v socialistični Jugoslaviji (1945-1990). Vabilo na sprehod skozi čas »ko nam je šlo, da nikoli tako« velja torej vsem, ki smo čas socialistične Jugoslavije doživeli in vsem tistim brez lastne izkušnje.
Pri predstavitvi izbranega gradiva je bilo upoštevanih več kriterijev: tip gradiva, njegova funkcija in oblika. Zasnovani so bili trije razstavni sklopi. Knjižno razstavišče predstavlja nabor for Yu. V desetih vitrinah se predstavlja izbor  vsebinsko zaokroženih celot tiskovin, razglednic, fotografij, koledarjev itd. in posamezne vitrine so vsebinsko naslovljene Vsakdanji trenutki, Vsakodnevno življenje, Večni spomini Vrhunski rezultati, Val navdušenja, Več poguma, Velika moč, Veliko uspehov, Veselje, Vrhunci. V Likovnem razstavišču se predstavlja izbor plakatov z naslovom : Propagandni plakati 1945-1990. Plakati so razvrščeni v tri časovne sklope: 1945-1965, 1965-1980, 1980-1990. V Avli so na ogled Reklamni plakati 1945-1990. Gradiv ne spremljajo posamezni naslovi ali datumi, kot tudi razstava ne ponuja vprašanj in ne odgovorov, saj želi biti le prikaz pestrosti kulturne dediščine hranjene v posebni zbirki Univerzitetne knjižnice Maribor in s tem obiskovalcu nuditi prijeten sprehod skozi Salon spominov.



Gradivo, ki je nastajalo vpeto v skupno Jugoslovansko okolje, izrazno in vsebinsko označuje prav poseben formalni jezik, vezan na angažirano realistično izražanje, na vsebinski ravni pa tesna povezanost s sočasno politiko in ideologijo. Družbeno in umetniško življenje v pretekli skupni državi je desetletja  zaznamovalo umetnostno obdobje ali smer socialistični realizem. Zbirka drobnih tiskov UKM hrani večvrstno gradivo (plakate, razglednice, koledarje, vabila, priponke idr.), ki oblikovno in vsebinsko ohranja spomin na obdobje Jugoslavije ter vse glavne atribute socializma v povojnem in tudi kasnejšem času pri nas. Socialistični realizem (tudi socrealizem) je umetnostno obdobje ali smer po letu 1945, ki je kot politično-umetnostna usmeritev zaznamoval vse zvrsti sočasnega umetnostnega ustvarjanja in sporočanja, od plakata, urbanizma, arhitekture do kiparstva, slikarstva in glasbe. Seveda so javno in umetniško življenje na Slovenskem, v desetletjih po vojni zaznamovala tudi druga sočasna gibanja, praviloma v sozvočju s politiko. V začetku 50. let se je pričelo približevanje Jugoslavije Zahodu in takrat se je v okviru nove kulturne politike komunistična oblast odpovedala dogmatični estetski shemi socialističnega realizma in kot uradno umetnost, ki naj Jugoslavijo v tujini predstavlja in propagira kot svobodno državo, sprejela zmerni modernizem. Vzporedno se je pričelo z iskanjem nove umetnosti, ki bi bila po svoji vsebini še socialistična, oblikovno pa že je njen protipol orientiran k abstraktni umetnosti Zahoda. 90. leta v Slovenskem izraznem prostoru pa že napovedujejo oster zasuk in prelom s tradicijo. Takšno prehajanje izraznosti je vidno predvsem v sklopih predstavljenih plakatov. Vse drugo pisano in raznovrstno gradivo pa želi biti tudi vsebinsko zgodovinsko in dokumentarno povedno.
Razstava predstavlja tematske sklope vsakdanjega življenja običajnega človeka v bivši skupni državi Jugoslaviji od petdesetih do devetdesetih let. Pričujoča razstava ni sentiment, je dokument. Dokument nekega preteklega časa, dogodkov in seveda kolektivnega spomina. Je pričevanje o modernizaciji, o dobrih časih, o svetli bodočnosti. Je sprehod skozi desetletja, ko so vsakdanje življenje zaznamovali: gospodičnam aluminijaste navijalke za lase, gospodinjam ekonom lonci, otrokom igrače Mehanotehnika, moškim stoenka. Bil je čas, ko sta pralni stroj Gorenje in mehanski pisalni stroj veljala za vrhunec modernosti. In vse je bilo narejeno v skupni Jugoslaviji. Domače Slovensko. Na razstavi ne nastopa niti ena posamezna uvožena enota. Ideje, zasnove in izvedbe so bile rojene in so delovale ter se dogajale doma. Bile so žive. Danes je pretežno  vse preteklost, materiali pa so še zmeraj tu. Zaradi njih je pričujoča razstava tudi zaživela. In mogoče bo v kom zbudila nostalgijo.

Gabrijela Kolbič