četrtek, 20. junij 2019

Iz umetniške in dokumentarne zapuščine Boga Čerina v UKM

V preteklem letu smo v Univerzitetni knjižnici Maribor od dedičev dobili v dar zajeten izbor portretne, reporterske in umetniške fotografije mojstra Boga Čerina (1947-2017). S pregledno poletno domoznansko razstavo bomo v treh razstaviščih UKM razgrnili del gradiva iz njegove dragocene zapuščine. Avtorica razstav je Gabrijela Kolbič.


Knjižno razstavišče DOKUMENTARNA, REPORTERSKA FOTOGRAFIJA IN DOKUMENTARNO GRADIVOLikovno razstavišče AKTIAvlaPORTRETI

Odprtje: četrtek, 20. junij, 17.00Govornika:   Matej Peljhan iz Fotografske zveze Slovenije, Branimir Ritonja v imenu Fotokluba Maribor

Umetniški program: No Name Blues Band

Na ogled od 20. junija do 31. avgusta.

četrtek, 07. marec 2019

VABILO


Vljudno vas vabimo na odprtje razstave
Štajer-mark: po sledeh skupne zgodovine
in predavanje
mag. dr. Karin Almasy
Razglednice kot inovativni vir za zgodovinopisje,
ki bo v petek, 8. marca 2019, ob 11. uri v Glazerjevi dvorani UKM, ob 12. uri pa bo sledilo odprtje razstave v razstavišču Univerzitetne knjižnice.

      Marburg a.d. Drau/Maribor ob Dravi. Pogled s Kalvarije, založba Louis Glaser, Leipzig, poslana 1905
Vir: Zbirka drobnih tiskov UKM

Skupina zgodovinarjev in zgodovinark ter slavistov in slavistk z Univerze v Gradcu je od leta 2016 pregledala več tisoč zgodovinskih razglednic iz obdobja med letoma 1890 in 1920, ki so bile izdane za območje zgodovinske Spodnje Štajerske/Untersteiermark. Gre za projekt, ki je presegel državne meje, saj so v njem udeleženi tako slovenski kot avstrijski arhivi in zbiratelji. Izsledke svojega večletnega proučevanja so avtorji želeli predstaviti tudi javnosti, zato so pripravili razstavo z naslovom ŠTAJER-MARK. »Želeli smo pokazati, kako je bil ta nekdaj skupni prostor upodobljen na razglednicah in kakšne zgodbe o skupnem življenju nemško in slovensko govorečega prebivalstva na Spodnjem Štajerskem je razbrati iz sporočil pošiljateljev,« sta povedali Karin Almasy in Eva Tropper, kuratorki razstave. Po večji razstavi, ki je bila postavljena v Pavlovi hiši, se zdaj na pot podaja prirejena potujoča razstava. Njena prva postaja je Univerzitetna knjižnica Maribor.

Ob odprtju razstave bo spregovoril prof. mag. dr. Heinrich Pfandl, vodja projekta.


petek, 14. december 2018

Cankarjev spomenik v Ljubljani


SLAVKO TIHEC: Zgodba o nastajanju Cankarjevega spomenika
Kipar Slavko Tihec se je udeležil dveh natečajev za postavitev Cankarjevega spomenika v Ljubljani. Za prvi vabljeni natečaj leta 1969 je bila predvidena lokacija na Kongresnem trgu v parku Zvezda, ko pa so deset let pozneje razpisali drugega, so premaknili spomeniško rešitev ob novozgrajeni Cankarjev dom na Trgu republike (takrat Trg revolucije).
Sprva si je kipar zamislil sodobno ambientalno svetlečo zrcalno fontano, polno odsevov Cankarjevih misli (»Tvoje meje so se razmaknile kakor spoznanje moje duše in bridkost mojega srca … Ti studenec vseh mojih sanj in vsega mojega trpljenja …«). Poudarjeno konstruktivistični formalni rešitvi je žirija priznavala »likovne kvalitete, ki bi nedvomno pomenile veliko obogatitev kakega drugega, tej zvrsti plastike primernejšega ambienta«. Zamisel se je ohranila  zapisana le na papirju in materializirana v obliki makete. Ta ponazarja čitljivo strukturo tal znotraj štirih simetrično in stopničasto komponiranih sestavov vertikalnih blokov iz luksiranega aluminija, ki bi se zaradi svetlobnih učinkov vizualno skoraj dematerializirali. Struktura torej, ki naj bi jo predstavljali v aluminij vliti ekscerpti iz Cankarjevih tekstov, bi zadovoljila še tako kritično oko, je bil prepričan likovni kritik Aleksander Bassin. Vendar ne čas ne okolje nista bila zrela za tako smelo spomeniško rešitev. Hkrati pa žirije niso zadovoljili niti figuralni osnutki; med vabljenimi so bila poleg Tihca vsa vidna kiparska imena od Stojana Batiča, Draga Tršarja, Janeza Boljke, Petra Černeta do Janeza Lenassija. Brata Boris in Zdenko Kalin sta iz natečajne tekme izstopila. V zgodovini ljubljanskega Cankarjevega spomenika je treba podčrtati predvsem udeležbo Janeza Boljke, ki je na natečaju leta 1972 sicer zmagal, njegov »slikovito izglodani kip« pa je občinstvo odklonilo, ker je bila pisateljeva podoba preveč deformirana.
Če je bila lokacija v Zvezdi za sodobno plastiko nesprejemljiva, saj je bil po mnenju natečajne žirije na tem mestu opravičljiv le sakralni spomenik pred Nunsko cerkvijo, je novi prostor, ki je nastal po Ravnikarjevih načrtih med Maximarketom, dvema stolpnicama in Cankarjevim domom, kar klical po sodobnih kiparskih rešitvah. Arhitekt Edo Ravnikar, glavni načrtovalec Trga revolucije, je prostor med trgovsko hišo in stolpnico Ljubljanske banke poplemenitil s plastiko. V letih 1972/73 je Slavko Tihec izoblikoval pomensko odprto skulpturo vezanih jeder iz kortena, ki je od daleč podobna okroglemu zrcalu na nizkem pravokotnem podstavku, od blizu pa valovijo robovi stisnjenih plasti okoli dveh notranjih očes. Ravnikar jo je takole ocenil: »Tihčeva plastika v vsej svoji dopolnjujoči lepoti je drugače kot ponavadi predvsem sveže plastično doživetje krožnih črt ob ostrih vertikalah arhitekture.
Po večletnih zapletih je bil leta 1982 v Ravnikarjevem arhitekturnem kompleksu ob Cankarjevem domu končno postavljen spomenik Ivanu Cankarju, Tihčeva nagrajena različica iz leta 1979. Spomeniška rešitev sodi v kiparjevo obdobje intenzivnega ukvarjanja s kontejnerji, prispodobo urejenosti civilizacije v 20. stoletju in v raster ujetih portretov, za katere je avtorju ljubši izraz »antiportret«. Učinek  rastrskega portreta je preizkušal v fotografiji in grafiki ter ga končno prenesel še v tretjo dimenzijo. »Črtovje na mojih plastikah je nekaj podobnega kot zareze na gramofonski plošči,« pojasnjuje Tihec. »Na plošči je shranjena informacija zvoka, pri meni pa informacija lika.«  Končno izoblikovani spomenik dobi obliko kocke, na kateri se v bronastih, površinsko brušenih lamelah izrisuje pisateljev obraz. Fotografski portret, ki ga je kipar prenesel v močno povečanem merilu in rastru v nov material, ustvarja zanimivo gibljivo iluzionistično podobo. Zanjo mu je kot predloga služila fotografija Avgusta Bertholda. Na zaključni ploskvi vzporednih lamel je kipar na eni strani vgraviral faksimile pisateljevega podpisa in na drugi njegovo misel. Pri izvedbi spomenika je s Tihcem sodeloval arhitekt Mirko Zdovc, ki je v kiparjevi rešitvi zaznal še četrto dimenzijo –to gledalec občuti šele ob obhodu spomenika – ter jo primerjal s postavljeno knjigo z nekoliko razprtimi listi. Tako spomenik komunicira z ambientom, deluje pa kot sanje: ko si oddaljen, je Cankarjeva podoba jasna, ko prideš blizu, ta podoba izgine.
Ker se v letošnjem letu spominjamo Tihčeve devetdesetletnice rojstva, smo Tihčevim spomeniškim osnutkom, povezanim predvsem s Cankarjem spomenikom na razstavi dodali še eminentno portretno serijo Tihomirja Pinterja, ki je leta 1983 posnel kiparja v njegovem mariborskem ateljeju na Ruški cesti 104. Prostor v stari pritlični stavbi, kjer je bila nekoč kovačija, je kipar spremenil v nekakšen eksperimentalni laboratorij mobilne plastike. Tukaj so se rojevali velike spomeniške zasnove od mariborskega Spomenika NOB, Cankarjevega spomenika, Spomenika revolucije na Kozari in spominsko obeležje Donja Gradina, ki ga je Tihec načrtoval skupaj z arhitektom Jankom Zadravcem. Pinterjevo dragoceno pričevanje oživlja kiparja v njegovem intimnem ustvarjalnem okolju, napolnjenem z orodjem, delovnimi pripomočki, skicami in osnutki, ki ostajajo za občinstvo skrivnostna neznanka. S svojim širokokotnim objektivom je fotograf vstopil v posvečeni ateljejski prostor in svojo občutljivost osredotočil tako na umetnika kot na njegovo ustvarjalno okolje in rezultate njegovega dela. 
Breda Ilich Klančnik


petek, 23. november 2018

[Vabilo-UKM, 23.11.2018 ob 18.30] Maistrova najdaljša mariborska noč

Maistrova najdaljša mariborska noč

Igrano-dokumentarna TV drama, 96', barvno, č-b, 1989

Scenarij: Saša Vuga; režija: Andrej Stojan; kamere: Silvo Knuplež, Alojz Zlodi, Mitja Marin; filmska montaža: Sonja Peklenk; strokovni sodelavci: dr. Sergej Vrišer, dr. Bruno Hartman, prof. Jaro Dolar; bralec: Ivo Lotrič; igrajo: Dare Valič, Aleš Valič, Bine Matoh, Boris Juh, Jože Hrovat idr.; produkcija: RTV Slovenija, Umetniški program TV Ljubljana, producent: Milan Blažin; odgovorni urednik: Toni Tršar
 
Drama portretira slovenskega državnika in generala Rudolfa Maistra v prelomnem letu 1918. Posnet po scenariju Saše Vuge in v režiji Andreja Stojana dokumentarno-poetično rekonstruira zgodovinsko dogajanje. Kraj dogajanja – Maribor, čas dogajanja – noč od 22. na 23. november 1918. Ko so avstrijski Nemci oktobra 1918 sprevideli, da bodo nastale nove državne tvorbe, so se tudi sami odločili, da ustanovijo svojo državo – Nemško Avstrijo. 30. oktobra 1918 je mariborski nemški občinski svet razglasil Maribor z okolico za del Nemške Avstrije. Prvega novembra 1918 je major Rudolf Maister v vojašnici 26. strelskega polka v Melju pred mestnim poveljnikom in zbranimi častniki odločno izjavil: »Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za jugoslovansko posest in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko.« Tako je prevzel poveljstvo nad Mariborom in Spodnjo Štajersko ter ju podredil oblasti narodnega sveta, ta pa ga je povišal v generala. Razglasil je mobilizacijo in zbral toliko vojaštva, da je v noči na 23. november 1918 razorožil nemško varnostno stražo. Zasedel je Maribor ter slovensko narodno mejno območje na Štajerskem.