Domofil(m): lokalne filmske pripovedi v UKM

Ponedeljek, 26. 11. − Domofil(m) XV

11.00 Kulturna panorama: Mariborska študijska knjižnica

11.30 Nova Univerzitetna knjižnica Maribor

12.15 Nekoč bo Narodni dom: ob 100. obletnici izgradnje Narodnega doma Maribor

17.00 Kulturna panorama: Mariborska študijska knjižnica

17.30 Nova Univerzitetna knjižnica Maribor

18.15 Nekoč bo Narodni dom: ob 100. obletnici izgradnje Narodnega doma Maribor

Domofil(m) XV

Kulturna panorama: Mariborska študijska knjižnica

Televizijska oddaja, 29', č-b, 1967

Scenarij: Sandi Čolnik; režija: Dušan Prebil; produkcija: RTV Slovenija, TV Ljubljana

Novinar Sandi Čolnik nas v oddaji Kulturna panorama, ki je bila predvajana leta 1967 na TV Ljubljana, popelje skozi zgodovinski razvoj Študijske knjižnice. Njeni zametki segajo v leto 1903, ko je bila ustanovljena knjižnica Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko. Leta 1918 je izšla Uredba o obveznih izvodih. Dobila je pravico do obveznih izvodov z območja Slovenije – in postala javna. Izenačila se je z sorodnimi ustanovami v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani. Leta 1926 se je v knjižnici zaposlil Janko Glazer, ki je v njej pustil velik pečat. Funkcijo ravnatelja je opravljal med leti 1931 in 1959, s krutim premorom med okupacijo. Kulturni zgodovinar Cene Krajnc je pred drugo svetovno vojno o knjižnici zapisal, da »ima kot prva in največja slovenska znanstvena knjižnica na Štajerskem za severovzhodni del našega naroda in posredno za nas vse izredno velik pomen«. Po drugi svetovni vojni je postala vzorec za takrat nastajajoče okrožne študijske knjižnice. Leta 1952 je dobila nove prostore v Prešernovi ulici, kjer je bila oddaja Kulturna panorama tudi posneta. Pred kamero se zvrstijo ravnatelj dr. Bruno Hartman, prof. Janko Glazer, prof. Bogo Teply, dr. Stanislav Kos in prof. Breda Filo. 

 
Nova Univerzitetna knjižnica Maribor

Televizijska oddaja, 21', barvno, 1988

Oddajo sta pripravila: Metka Volčič, Peter Kuhar; slika: Kristijan Sande; Uredništvo kulturnopolitičnih oddaj, urednik: Zoran Medved; produkcija: RTV Slovenija, TV Ljubljana

Univerzitetna knjižnica Maribor se je vse od svoje ustanovitve v letu 1903 ukvarjala z reševanjem  problema prostorov in pogosto menjavala lokacije. Domovala je v stavbah, ki niso bile zgrajene za namene knjižnice. Stavbo, ki je bila zgrajena za knjižnično dejavnost, je dobila šele leta 1988. Priprave na gradnjo pa so se pričele že petindvajset let prej. Ravnatelj dr. Bruno Hartman in bibliotekarji so analizirali številne vzore tujih sodobnih knjižnic. Novo stavbo so zavestno načrtovali ob obstoječi stavbi nekdanje hranilnice, ki je bila predvidena za bodoči rektorat. S tem naj bi na tem prostoru nastalo univerzitetno središče. Organizirana je bila simbolična selitev knjižničnega gradiva z "živo verigo", v kateri je sodelovalo nad tisoč ljudi. Poleti 1988 je bil izvršen tehnični prevzem nove stavbe, 25. novembra 1988 pa so jo slovesno odprli. Ta dogodek je dokumentirala tudi TV Ljubljana in pripravila oddajo, v kateri sta novinarja Metka Volčič in Peter Kuhar opravila številne  intervjuje. Svoje mnenje in vtise ob odprtju so izrazili: ravnatelj knjižnice dr. Bruno Hartman, prof. dr. Matjaž Kmecl, dr. Boris Frlec, Sonja Haberl, Bojana Kresnik, prof. dr. Vlado Sruk, Vili Ravnjak, dr. Franc Kramberger, dr. Alojz Križman, inž. Branko Kocmut, Mirko Zdovc, dr. Bratko Kreft, prof. dr. Vekoslav Grmič, Marko Pogorevc in prof. Jaro Dolar.   

Nekoč bo Narodni dom: ob 100. obletnici izgradnje Narodnega doma Maribor

Dokumentarni film, 30', barvno, č-b, 1998

Besedilo po predlogi Vlaste Stavbar in Bruna Hartmana pripravil: Bojan Labovič; avtor glasbe: Mitja Reichenberg; direktor fotografije: Kristijan Sande; pripoveduje: Ivan Lotrič; režija: Bojan Labovič; produkcija: Narodni dom Maribor; RTV Slovenija, TV Slovenija, Regionalni RTV center Maribor

 

V devetdesetih letih 19. stoletja, ko so mariborski Slovenci potrebovali svoje kulturno središče, je bila izgradnja Narodnega doma velika pridobitev zanje. V njem so našla sedež slovenska kulturna društva, ki so s svojim delovanjem prispevala h kulturnemu razvoju mesta in bila protiutež nemški kulturi v mestu. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje pa vse tja do prve svetovne vojne in konca habsburške monarhije, ko se je politično razslojevanje Slovencev povečalo in je bil vpliv ponemčevanja velik, je imel Narodni dom kot središče Slovencev pomembno vlogo. O njegovem izgledu ter pomenu za Slovence v Mariboru  je odvetnik in politik dr. Franjo Rosina v času tik pred 1. svetovno vojno zapisal: »Če se pripelješ od juga po Tržaški cesti čez krasni državni most prek Drave v Maribor, zagledaš že od daleč veličastno stavbo z mogočnim vitkim stolpom, ponosno gledajočo proti Pohorju in čez Dravsko polje, pravega čuvarja slovenske zavednosti in pomnika slovenskega dela v Podravju.« 

Vloga in pomen Narodnega doma v Mariboru, kot tudi ostalih narodnih domov po Štajerskem, sta se skozi različna obdobja spreminjala. V času stare Jugoslavije sta se manjšala, čeprav so se Mariborčani zavedali njegove pomembnosti. Medtem ko sta obe svetovni vojni pustili močne posledice tudi na sami stavbi doma, se je po 2. svetovni vojni Narodni dom preimenoval v Dom JLA in postal last Jugoslovanske ljudske armade. Kljub temu, da so se v njem vrstile tudi kulturne prireditve in ni bil namenjen le vojski, mu je bila narodnostna vloga odvzeta. Z osamosvojitvijo Slovenije pa je Maribor zopet dobil Narodni dom, ki ima danes vlogo kulturno-prireditvenega centra. Poudarki iz njegove stoletne zgodovine na filmskem traku kažejo bogato dogajanje in velike spremembe, ki jih je doživljala ta ustanova vse od nastanka "palače mariborskih Slovencev" do današnjega kulturno-prireditvenega centra. Hkrati pa lahko v dokumentarnem filmu spremljamo tudi politični in kulturni razvoj Maribora v omenjenem času ter dejanja njegovih akterjev.