Iz zakladnice UKM: KALOBSKI rokopis. Liber Cantionum Carniolicarum. UKM, Ms 122

Kalobski rokopis je zbirka nabožnih pesmi in molitev, zapisanih na 156 listih v bohoričici. Zbiralec, pisec in kraj nastanka niso znani, čas nastanka pa je razviden iz letnic 1643 in 1651 v tekstu. Imenuje se po Kalobju, kjer ga je našel Mihael Zagajšek in ga izročil Antonu Martinu Slomšku. Fran Kovačič je rokopis iz Slomškove zapuščine leta 1930 daroval knjižnici.

 

Na strani 279 je Kovačič zasledil letnico 1651 ter na straneh 218-220 zapisano pesem o sv. Uršuli. Najden rokopis je Kovačič dal v pregled bibliotekarju Študijske knjižnice prof. Janku Gla-zerju, ki je ugotovil, da je bila pesem o sv. Uršuli že objavljena v Štrekljevih »Slovenskih narodnih pesmih« z naslovom »Sveta Uršula prosi za suho selo«. Iz Štrekljeve pripombe ob pesmi se je dalo razbrati, da je najdeno delo (kodeks) pogrešani »kalobski rokopis«. Zanimiv je tudi podatek, o katerem je poročal Matija Majer v predgovoru k Pesmarici (str. XII), ki jo je izdal v Celovcu leta 1846. V poročilu je zapisano, da se je rokopis našel na Kalobju in mu ga je za pripravljanje Pesmarice posodil prav Anton Martin Slomšek. Majar piše, da je v rokopisu tudi kratka balada o sv. Uršuli in za vsako nedeljo v letu je poslovenjena ena cerkvena molitvica. Po mnenju Matije Majarja je rokopis napisan v »lepi slovenščini«, zlasti, če za primerjavo vzamemo knjižni jezik 18. stoletja.

 

Po mnenju Franca Kovačiča pisec ni sam zložil pesmi, saj je na str. 216 opomba, iz katere je razvidno, da se neimenovani pisec imenuje zbiratelj (colector) in da priznava, da je le novo pesem V čast imenu Jezusovemu spesnil sam. Pesmarica tako vsebuje pesmi, ki so bile sredi 17. stoletja med Slovenci znane in razširjene. Svoje ime je zbiratelj povsem zamolčal. Iz same zbirke pa je razvidno, da je nastala nekako od 1643 do 1651, torej v dobi, ko je bila že izvedena katoliška reformacija in smo že imeli generacijo domače duhovščine, ki je prihajala iz ljudstva. Prav gotovo je imel pisec s pisanjem večletno delo. Gre za enega pisca, ki je pisal z gosjim peresom. Mnenje je tudi, da je bil zbiratelj nedvomno duhovnik in da je nastala v celjski grofiji. Slednjo trditev podkrepi pesem o sv. Uršuli, ki se nanaša na sv. Uršulo na Plešivcu pri Slovenj Gradcu.

 

Iz zapisa v knjigi je razbrati, da je bil nekdanji lastnik knjige konjiški organist Sparber Janez Jurij leta 1739. O prejšnjih lastnikih ni podatkov. V tem času so bili v rokopis vneseni gospodarski zapiski in pouk računstva. Ker ni drugih podatkov se sklepa, da je rokopis iz Konjic prišel na Kalobje, kjer so se zvrstili različni duhovniki in eden od njih je najverjetneje pesmarico izročil Slomšku.