Razstava Marka Jakšeta v UGM

MARKO JAKŠE, "Si spet jokala, ljuba moja?"
"Sem. In še vedno jočem. Večno bom jokala."
(zbor slik iz avstralskega ciklusa More Fresheast Meat)

Umetnostna galerija Maribor, Strossmayerjeva 6

14. – 31. oktober 2010
otvoritev: četrtek, 14. oktober 2010, ob 19.00

Marko Jakše je eden tistih umetnikov, ki bi ga lahko – z različnimi deli – umestili v kar se da različna obdobja. Je slikar, ki kipari, je konstruktor, ki gradi, njegove slike nastajajo kot arhitekturne tvorbe, ki jih gradi poteza in oblikuje barva. Zlagoma in postopoma. Je pesnik, ki spravlja verze v podobe, je pisatelj, ki sloji zgodbe, kot bi se dogajale v eni gesti, kot bi se življenje odvilo pred našimi očmi v enem zamahu. Hipno in bliskovito. Je umetnik, čeprav bi se s tem izrazom ne strinjal, je eden največjih sodobnih ustvarjalcev, kar mu spet ne bi bilo po godu, je mojster, avtorsko specifičen in samosvoj, ki ga ni mogoče umestiti v nobene trende, čeprav je marsikdo to že poskušal. Izzvenelo je bolj ali manj površno in povprek.
Povezati takega ustvarjalca s pradomovino slike, tam so najstarejše podobe iz 40.000 let pr.n.št., je zaokrožiti eno od zgodb, ki jih pripoveduje naša civilizacija. Avstralija, dežela Aboridžinov, staroselcev, ki s slikanjem pripovedujejo svoje zgodbe, je kontinent, ki je sestavljen iz teh zgodb. Če bi pogledali vse slike, bi spoznali njeno celotno zgodovino in če bi razumeli Aboridžine, bi spoznali tudi nas. Med drugim Aboridžini menijo, da to, čemur pravimo mi umetnost, rečejo oni življenje, in zato je njihova povezanost z naravo tako pristna in neposredna. Človek je živo bitje, je del narave kot vse ostalo, najsi bodi žival ali rastlina, zemlja, voda, zrak, ogenj ali kamen. Tako je tudi slika pripoved življenja, polna simbolnih pomenov, sprejemanja zunanjega in dojemanja notranjega.

Trimesečno ustvarjalno in na prvem mestu življenjsko popotovanje po Avstraliji, med drugim v rezidenci The Art Vault (Umetniška zakladnica), v mestu Mildura, je Marko Jakše uresničil in udejanil na razstavljenih slikah.
Marko Jakše (1959, Ljubljana) je po lastnih besedah leta 1987 kot samouk zaključil ALU v Ljubljani. Od takrat živi kot svobodni umetnik. Razstavljal je na mnogih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini, za svoje delo pa je prejel več domačih in mednarodnih priznanj in nagrad.

KIBLA, EPeKa in UGM vabijo na otvoritev razstave del Marka Jakšeta v četrtek, 14. oktobra 2010 ob 19. uri, v Viteško dvorano UGM. Razstavo si bo mogoče ogledati do 31. oktobra 2010.




Marko Jakše: MORE FRESHEST MEAT (izbor slik iz avstralskega ciklusa)

O, o, o, o, o, o, sliki se mi sanja, o sliki se mi blede....................

Vendar slika nikoli ne pride iz sanj. Slika je p-res-neto in p-res-enetljivo resna rec. Od drugod. Nikoli cisto od tu in zato tudi nikoli iz sanj. To, cemur recemo igra in igraje, ni igra, kvecjemu igraje.

Prislovi in naslovi in liki, v redu, vsi ti se lahko menjajo, izmenjujejo, spreminjajo in izginjajo, ker niso resni. Slika sama pa ni ime. Je strašni akt in strašno strastni glagol. In nori takt. S skritim sebkom (, ki ni ne jaz ne ti ne znanec), ki brez prestanka in pristanka pohajkuje, da se na trenutke zdi zblojen in zgubljen. Blodim in bledem le sam, kadar si ne zaupam in zato ne cutim. Ta slika, tako strašno resna, s svojim grozljivim krohotom pa vselej ve, ker vselej je, gleda in vidi. In gleda te in vidi globje not vate kot vanjo ti, zagotovo. In ko jo gledam ta, ki ga je izbrala, se gledava, kot zrcalo zre zrcalo: ce je tako, kot mora biti, vidiva nic. V praznini ciste svetlobe odsevanih odsevov je cel, še popolnoma nedotaknjen in – na sreco – za pamet nedojemljiv in divjelep svet. (Zato, za zacetek, vsaj nikoli vec ne reci: „Te slike pa ne razumem.“)

Avstralija: pogledal sem v grozodejstva, grozodejstva so hušknila skozme, da se iztisnejo. Izbrala so me. Prav. V cudovitih barvah sem videl nelepe, krute reci. Napuh in prezir in zlocin. Vsaki družbi je smrt ljub fetiš.

Oblika higiene. V Avstraliji, enako kot v Berlinu, je zemlja pod menoj kricala in me prisilila, da ji prisluhnem. Bos. Skoz podplate, kajti podplati imajo oci in nos, sem vdihnil njen glas. Ene same krike. Bili so duhov mrtvih in duhov živih. Živi smo samo umirajoci. Samo umirajoci lahko živimo. Divje do bolecine. Divje preko bolecine. Skoz bolecino v cisto lepoto o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o O.

Cudovita enigma, kako lahko slikar s tako lahkoto in nepopisnim užitkom slika tako brutalne, srhljive, krute reci „na lep nacin“. Ce je stvar res tako resna, kot trdim, je edini možen odgovor prav preprost: DOLŽNOST.

Marko Jakše (1959, Ljubljana) je 1987 je končal ALU v Ljubljani kot samouk. Od takrat živi kot svobodni umetnik. Razstavljal je na mnogih samostojnih in skupinskih razstavah, doma in v tujini, za svoje delo pa je prejel več domačih in mednarodnih priznanj in nagrad.

"Slika je spet noter. No, saj ni nikoli šla ven. Vsaj iz sebe ne. Mogoče se je le malce sprehodila, da se pogovori sama s sabo, tako zaupno kot se včasih mora, da ostane pri sebi. In da ponovno najde spokojnost, ki jo mora imeti, da je lahko celovita, da ne štrli in da ne pogreša. Ja, v svoji čezmernosti zna velikokrat pogrešati. Pa kar nekam gre in se vrne in spet gre. Da bi se vsaj za hip izmaknila, da bi izginila, da bi pozabila.

Tudi mudi se ji nemalokrat, ker je treba še veliko odkriti in še več najti, a ne naglica niti monumentalnost ji ne pristojita. No, včasih se že rada postavi, čeprav se ji zdi, vsaj na prvi pogled, ko se zagleda v ogledalu, nečimernost nespodobna. Včasih kar klavrna. Je pa njena in takšna je!"
Peter Tomaž Dobrila