Iz zakladnice UKM: Ivan Anton APOSTEL, Dictionarium Germanico-Slovenicum ... Authore P(at)re Bernando Marburgensi, Capucino. UKM, Ms 195

Rokopisni nemško-slovenski besednjak avtorja kapucina Ivana Antona Apostla iz leta 1760 je prvi slovenski mariborski slovstveni spomenik. Slovar ima na prvem listu zemljevid Štajerske “Vindije” ter na zadnjem listu podpis jezikoslovca Oroslav Cafa. Slovar je leta 1939 knjižnici podaril Fran Ilešič iz Zagreba.

 

Ivan Anton Apostel je bil kapucin s samostanskim imenom Pater Bernardus. O njem ni ohranjenih veliko podatkov, večina jih je iz zbirke personalij zgodovinarja Mateja Slekovca. Ivan Anton Apostel se je rodil v Mariboru, najbrž 7. junija 1711 kot zakonski sin meščana Tomaža Apostla in njegove žene Ane Marije, rojene Sochermayer. Rodilo se jima je vsaj 14 otrok, Ivan Anton kot drugi. V kapucinski red je bil Ivan Anton Apostel sprejet 20. avgusta 1730 leta, na dan sv. Bernarda, čigar ime je prejel kot svoje samostansko ime. Po šestih letih je bil posvečen v mašnika. V katerih samostanih svojega reda je Bernard deloval, ni znano, vendar France Kidrič v Slovenskem biografskem leksikonu (Ljubljana 1925-1932, str. 14) zapiše: »Živel (je) kot pridigar in lektor v raznih samostanih štajerske province«. Najverjetneje je v prvem delu svojega življenja deloval v Mariboru, potem v raznih krajih, zadnji del pa v Celju, kjer je leta 1784 tudi umrl. Omeniti velja tudi to, da je bil Ivan Anton Apostel po rodu Nemec, a je čutil s Slovenci, med katerimi je živel in deloval. 

Njegovo največje delo je prav nemško-slovenski slovar. Omeniti pa velja tudi delo Priročnik slovenskih molitev za bolnike, ki je tri leta starejši od slovarja in je nastal v Radgoni, kjer je bil pater Bernard okoli leta 1757 kapucin. Obe deli sta ostali v rokopisu in ju hrani Rokopisna zbirka Univerzitetne knjižnice Mari-bor. Slovar je prav gotovo pomembnejše delo patra Bernarda. Naslov slovarja je latinski in je bil v raz-pravah različno zapisan. Glasi se: »Slovar metodično prikazuje besede tako stare kakor nove, vzete iz vsak-danjega govora, po (pravilnem) tolmačenju piscev čistejše slovanščine (slovenščine), ki pa razlaga tudi staro glagoliško abecedo, iznajdeno od sv. Cirila in Metoda, ter sedanjo, uvedeno v cerkev sv. Hieronima: imena praznikov, števil, časov, narodov, rastlin, za večje spoznavanje (spoznanje) tega jezika. Sestavil (spisal) pater Bernard Mariborčan kapucin 1760.)«

Rokopis je knjiga pravokotne oblike, višine 21 in širine 17 cm. Šteje 494 paginiranih strani, razen tega je nepaginiranih spredaj 7 strani (3 prazne, ena z zemljevidom Štajerske, naslovna stran, 2 strani uvodne pripombe) ter 13 strani na koncu, od tega so 4 in pol strani popisane, ostale strani so prazne, kakor bi bile namenjene za nadaljnje zapiske. Rokopis predstavlja čistopis celotnega slovarja. Na nekaterih mestih, kjer so bili potrebni popravki, so le-ti prelepljeni ali pa so posamezne besede dodane. Celoten slovar je pisan z isto roko, t. j. vse je spisal p. Bernard sam. Narisan zemljevid Vindije najverjetneje prikazuje Bernardov narodni teritorij, o katerem p. Bernard piše tudi v uvodu. Njegova Vindija je spodnja, torej slovenska Štajerska. V skladu z omenjenim zemljevidom označuje avtor tudi svoje neposredno jezikovno okrožje. Besedni zaklad je leksikograf delno jemal iz Megiserjevega slovarja, ki so ga leta 1744 izdali jezuiti v Celovcu, vendar kot sam zapiše v uvodu, da so v slovarju poleg besed, ki so slovenske v pravem in posebnem pomenu te besede, tudi druge besede, ki so navadne »in disem Land«. Te v slovarju tudi posebej označi.

Po avtorjevi smrti v Celju leta 1784 je slovar najverjetneje ostal še nekaj časa v kapucinskem samostanu, saj kasnejši snovalci slovarjev zanj v zadnjih letih 18. stoletja niso vedeli. Z gotovostjo lahko trdimo le, da je bil prvi, ki je pozneje imel v rokah Bernardov slovar, jezikoslovec Oroslav Caf, ki je bil v letih 1839-1859 kaplan v Framu, torej 60 let po avtorjevi smrti. Trikrat se je Caf lastnoročno podpisal v slovar. Od koga ga je prejel, ne vemo in tudi kam se je kasneje za petdeset let ponovno izgubil. Šele leta 1908 se zopet pojavi vest o njem, češ da bi se lahko nahajal v mariborskem frančiškanskem samostanu. Vendar je bil ves ta čas na podstrešju advokata dr. Josipa Serneca v Celju, kjer se je tudi končno našel. Leta 1909 ali 1910 je slovar prišel v Ljubljano. Leta 1939 ga je Fran Ilešič podaril Zgodovinskemu društvu v Mariboru, od koder je prišel v Rokopisno zbirko UKM.

Ivan Anton Apostel je kot »slavist« presegel svoj čas in svojo okolico. Po rodu je bil Mariborčan, torej brez literarne tradicije, vendar je postal slovenski leksikograf in slovenski nabožni pisatelj. Rojstno mesto pa se mu je odolžilo s poimenovanjem ulice po njem. Obsežni rokopisni slovar Dictionarium germanico–slavonicum, kjer je prvič v večjem obsegu sprejeto štajersko besedje, upravičeno imenujemo mariborski pisni kulturni spomenik