Iz zakladnice UKM: LEŠKI rokopis Neuer Saltzburger Schreib-Calender auf das Jahr 1733.UKM, Ms 115

Med 24 listov tiskanega koledarja iz leta 1733 je uvezanih 51 listov, popisanih s slovenskimi besedili, med njimi pa je prilepljenih osem sočasno tiskanih grafik. Rokopis je, kot je razvidno iz navedbe krajev in jezika, nastal na Lešah pri Prevaljah sredi 18. stoletja. Pisan je v bohoričici in obsega 77 listov. Lastnik rokopisa je bil Anton Godec iz Limbuša. Za knjižnico ga je leta 1929 pridobil Janko Glazer.

V nemškem salzburškem koledarju za leto 1733 (Neuer Salzburger Schreib-Calender auf der Jahr MDCCXXXIII) se nahaja 50 nenatiskanih listov, namenjenih za domače beležke. 86 strani, torej skoraj ves nenatisnjeni del, je popisan s slovenskim rokopisom raznovrstne vsebine.

Po mnenju dr. Kotnika narečje, v katerem je pisan rokopis, izhaja iz Leš, kjer se govori enako narečje kot v Mežiški dolini. Avtor rokopisa je bil najverjetneje laik, ki pa je imel povezave s cerkvijo, saj so mu bile dostopne tudi cerkvene knjige, iz katerih je prepisoval. V tekstu je veliko napak, kar dokazuje, da pisec ni obvladal latinščine.

V rokopisu so navedene štiri letnice, ki dokazujejo, da je bil rokopis napisan v letih 1757-1761. Omeniti velja tudi beležko, ki jo je napisala druga roka, in kaže na izvor v Kotljah pod Uršljo goro.

Leški rokopis je najstarejša priča slovenske govorice v Mežiški dolini. Vsebinsko ga lahko razdelimo v dve skupini. Prva obsega versko-cerkveno vsebino: molitve, cerkveno pesem (pangae Lingua) in govor pred poroko. Druga pa pestro narodnopisno blago, in sicer tri pesmi, izmed katerih je ena narodna, običaj »ohzitnega vablienia«, prispevke k ljudski medicini in apokrifni literaturi. Iz druge skupne omenimo zanimiv prispevek k spoznavanju slovenskih ženitovanjskih šeg in navad ter navodilo za tkanje, ki je imelo pomembno mesto med domačimi obrtmi. Tkalska obrt je bila zelo zahtevna, zato se je najverjetneje zdelo zapisovalcu potrebno postopek zabeležiti.

Pisec je pri pisavi v začetku posnemal tiskane črke, potem pa kurzivo (»Peissom«), vendar ne povsem dosledno. Zapisovalec ostaja neznan, saj v dokumentu ni njegovega podpisa, prav tako pa ni zabeležk osebnega značaja, ki bi razkrivale piščevo ime.

Leški rokopis je najstarejši ohranjeni daljši pisni dokument v slovenskem jeziku v Mežiški dolini in je primer bukovniške dejavnosti v tej dolini.