Domofil(m): lokalne filmske pripovedi v UKM

Ponedeljek, 22. 10. − Domofil(m) III

11.00 Ipavci: družinska kronika, 1. epizoda: Franc

17.00 Ipavci: družinska kronika, 1. epizoda: Franc

18.30 Ipavci: družinska kronika, 2. epizoda: Benjamin

 
Sreda, 24. 10. − Domofil(m) IV

17.00 Ipavci: družinska kronika, 3. epizoda: Benjamin

18.00 Ipavci: družinska kronika, 5. epizoda: Josip (pofilmski klepet: Karmen Podlesnik Marčič, moderatorka, red. prof. ddr. Igor Grdina, zasl. prof. dr. Manica Špendal, Andreja Zakonjšek Krt, Simon Dvoršak)

Domofil(m) III

 Ipavci: družinska kronika, 1. epizoda: Franc

Igrano-dokumentarna TV nadaljevanka, 77', barvno, 1976

Besedilo in režija: Fran Žižek; filmski snemalec: Janez Cimperman; glavni snemalec in kamerman: Franjo Meglič; TV kamermana: Peter Paternost, Lenart Vipotnik; filmska montaža: Olga Meglič; povezovalka prizorov: Marija Velkavrh; igrajo: Jože Zupan, Ivanka Mežan, Kristijan Muck, Rado Pavalec, Bert Sotlar idr.; produkcija: RTV Ljubljana

Televizijska nadaljevanka o znameniti slovenski dinastiji nas v petih epizodah s prepričljivo igralsko zasedbo in režijo popelje skozi zgodbe predstavnikov treh generacij v čas od prve polovice devetnajstega stoletja do drugega desetletja dvajsetega. Rodbina Ipavcev, ki so bili po izobrazbi zdravniki, po srcu pa glasbeniki in skladatelji, je odigrala izjemno pomembno vlogo v razvoju slovenske kulture. Položili so enega temeljnih kamnov, ne le romantični in novoromantični glasbi, ampak tudi slovenski glasbeni ustvarjalnosti nasploh. Večinoma so se šolali v Gradcu, nekateri tudi na Dunaju. Prvi njihov vidnejši predstavnik, vojaški kirurg Jurij Ipavec, prihaja iz Bele Krajine, njegov rod pa iz Vipave. Naša zgodba se začne z življenjsko pripovedjo Franca Ipavca (1776−1858), Jurijevega sina in očeta skladateljev Gustava in Benjamina. Ker so mu starši zgodaj umrli, je odšel v Celje k bratu Matiji, brivcu in padarju. Tudi sam je opravil izpit iz zdravilstva ter se v Gradcu izpopolnjeval v anatomiji. Leta 1805 je začel z zdravniško prakso v Šentjurju pri Celju in se kasneje poročil z lepo in izobraženo Katarino Schweighofer, hčerko višjega dvornega svetnika, ki je znala igrati na harfo in klavir. Njuni potomci, zlasti sinova Gustav in Benjamin ter Gustavov sin Josip, so postali znameniti slovenski skladatelji, čeprav je skladal tudi njun sin Alojz, ki pa je precej mlad umrl. Oče Franc je bil ugleden zdravnik, napreden v razmišljanju in izjemno velik rodoljub. Navduševal se je nad Napoleonom, nad idejami francoske revolucije, Benjaminom Franklinom, strojem za elektriziranje …

 
Ipavci: družinska kronika, 2. epizoda: Benjamin

Igrano-dokumentarna TV nadaljevanka, 70', barvno, 1976

Igrajo: Kristijan Muck, Milena Zupančič, Jože Zupan, Rado Pavalec idr.

Druga in tretja epizoda nadaljevanke sta posvečeni Benjaminu Ipavcu (1829−1908), ki je medicino študiral v Gradcu in na Dunaju, glasbo pa v Gradcu. Tam je bil sedemindvajset let zaposlen kot zdravnik, tudi kot primarij otroške bolnišnice. Druga epizoda nas popelje v drugo polovico 19. stoletja, v čas čitalnic, zlasti mariborske, ki je nastala kot prva v Sloveniji. Benjamin Ipavec je odigral ključno vlogo pri ustvarjanju slovensko »zavedne« glasbe. V Gradcu sta se med študijem namreč brata Gustav in Benjamin zbližala z narodno zavednimi slovenskimi visokošolci, združenimi v političnem društvu Slovenija. Leta 1850 je to društvo izbralo Benjamina za svojega glasbenega vodjo. Začel je skladati pesmi na slovenska besedila, da so jih v društvu prepevali: sprva narodnobuditeljske zbore, pozneje tudi samospeve. Sodeloval je s celjsko in mariborsko čitalnico, bil med prvimi člani Glasbene Matice v Ljubljani in njen poverjenik za Štajersko. Leta 1859 je izdal pesmarico z naslovom Pesmarica za kratek čas, leta 1862 in 1864 pa Slovenske pesmi. V tem času je deloval kot skladatelj narodnobuditeljskih pesmi in kot organizator slovenskega narodnega življenja. Je tudi avtor znamenite Serenade za godalni orkester, opere Teharski plemiči in operete Tičnik, zlasti priljubljeni pa so njegovi samospevi, ki jim je dal posebno umetniško veljavo – Nezakonska mati, Ciganka Marija, Menih, Oblaku, Mak žari, Čez noč, Na poljani, Božji volek, Pozabil sem mnogokaj, dekle, Pomladni veter … So zimzelene melodije slovenske glasbene romantike.  

Domofil(m) IV

Ipavci: družinska kronika, 3. epizoda: Benjamin

Igrano-dokumentarna TV nadaljevanka, 57', barvno, 1976

Igrajo: Kristijan Muck, Milena Zupančič, Rado Pavalec, Tone Kuntner, Maja Šugman idr.

V tretji epizodi se Benjamin Ipavec z ženo Ano na silvestrovo ob prelomu stoletja spominja njunega življenja. Ker jima ni bilo dano imeti otrok, sta posvojila Gustavovega sina, ki pa je že pri šestih letih umrl. Benjamin je bil zelo cenjen zdravnik. Bil je član Društva zdravnikov na Štajerskem, leta 1881 pa celo predsednik tega društva. Njegov trud in napore je cenila tudi država, saj mu je podelila posebno priznanje, kasneje pa je dobil tudi zlati križec s krono. Čeprav mu je cesarska oblast očitala pisanje slovanskih budnic, je bila njegova narodna zavest neomajna. Če mu je dopuščal čas, se je udeleževal rodoljubnih manifestacij. Bil je med najbolj izpostavljenimi graškimi rodoljubi. Ob izteku dobe velikih zborovanj je bila v Vrbi na Gorenjskem velika Prešernova slavnost, na kateri je imel pomembno vlogo, saj je v obliki kantate za to priložnost uglasbil Stritarjevo pesem z naslovom Na Prešernovem domu. Tudi v pozni starosti Benjamin Ipavec ni prenehal z ustvarjanjem. Po prvi slovenski opereti Tičnik (1866) je leta 1892 napisal tudi prvo slovensko zgodovinsko opero Teharski plemiči, ki je sicer požela velik uspeh (najbolj znana je postala podoknica grofa Urha Tebi le se glasi, spev ljubeči moj), vendar je bil globoko razočaran nad neprijaznostjo in zavistjo drugih slovenskih skladateljev. V tej epizodi so med drugim opisane tudi okoliščine nastajanja in izvedbe omenjene opere, ki jo je pri njem naročilo ljubljansko Dramatično društvo.

Ipavci: družinska kronika, 5. epizoda: Josip

Igrano-dokumentarna TV nadaljevanka, 74', barvno, 1976

Igrajo: Tone Kuntner, Ljerka Belak, Polde Bibič, Vika Grilova idr.

 

Peta epizoda je posvečena najmlajšemu od Ipavcev, tudi skladatelju in zdravniku, nečaku Benjamina Ipavca in Gustavovemu sinu, Josipu (1873−1921). Med študijem medicine je bil zborovodja akademskega pevskega društva Triglav v Gradcu, pri čemer je dobil motivacijo za skladanje. Kompozicijo je študiral na Dunaju pri Alexandru Zemlinskem. Prvo službo je kot zdravnik dobil v dunajski vojaški bolnišnici, leta 1905 pa so ga prestavili v Zagreb. Zaradi očetove bolezni je iz vojaške službe izstopil in prevzel njegovo prakso v Šentjurju. Praktično mu je bilo dano le eno desetletje komponiranja. Baletna pantomima Možiček, njegova prva večja skladba, je bila dokončana leta 1901. To je hkrati prva slovenska romantična kompozicija te vrste (kasneje jo je orkestriral Viktor Parma). Svoje najobsežnejše delo, opereto Princesa Vrtoglavka pa je končal leta 1910. Glavnino njegovega ustvarjanja predstavljajo samospevi na nemška besedila, pa tudi orgel-ske skladbe. S pantomimo Možiček je celo dosegel svoj največji uspeh. Želel si je, da bi uprizorili tudi njegovo opereto, vendar kljub posredovanju prijateljev tega ni mogel doseči. Smolo je imel z libretom. Verjetno bi se bil za izvedbo trudil še naprej, a je jeseni leta 1909 težko zbolel. Nikdar več ni bil docela zdrav, tako da je opustil tudi zdravniško prakso. Začel je izgubljati prisebnost. Umrl je 8. februarja 1921 v Šentjurju, kjer je tudi pokopan. Dogajanje v pričujoči, zadnji epizodi TV nadaljevanke o Ipavcih, med drugim prikazuje dejstva okrog pantomime Možiček, okoliščine nastajanja operete Princesa Vrtoglavka, Josipove priprave na dirigiranje njene predigre v Ljubljani na koncertu Glasbene matice in njegovo napredujočo duševno bolezen.

 

O gostih klepeta

Karmen Podlesnik Marčič je novinarka Televizije Slovenija v Regionalnem RTV centru Maribor. Diplomirala je na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz slovenskega jezika in književnosti ter umetnostne zgodovine. Njeno delovno področje je kultura v okviru dnevno-informativnih oddaj na nacionalni in regionalni tv-mreži. Deset let ustvarja in vodi oddajo Glasnik – oddajo o kulturi, ki v magazinski obliki enkrat tedensko sledi dogajanju in temam s področja umetnosti in kulture na širšem Štajerskem. V svojem novinarskem delu sledi cilju poudarjati lokalno kulturno zgodovino in osebnosti, ki so zaznamovale ta prostor. V tej zvezi sodeluje tudi z Univerzitetno knjižnico Maribor in z drugimi kulturnimi institucijami. Letos je v televizijski obliki predstavila Wilhelma Tegetthoffa, Hermana Potočnika Noordunga, glasbenike Huga Wolfa, Zlatana Vaudo in druge. Zunaj poklicnih zadolžitev je bila aktivna v ljubiteljski kulturi kot organizatorka, pobudnica in vodja dveh mladinskih pevskih zborov, zadnji dve leti pa je tudi članica in pevka Komornega zbora Hugo Wolf v Mariboru. 

 

Red. prof. ddr. Igor Grdina je zgodovinar, literarni zgodovinar in publicist. Diplomiral je iz slavistike in zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1989 do 2004 je bil zaposlen na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je bil nazadnje redni profesor za starejšo in novejšo slovensko književnost. Sedaj je znanstveni svetnik na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU, sodeluje z Inštitutom za civilizacijo in kulturo in kot redni profesor predava na programih Kulturna zgodovina in Interkulturni študiji – primerjalni študij idej in kultur na Univerzi v Novi Gorici. Z vabljenimi predavanji nastopa v Nemčiji, Avstriji, Italiji in na Madžarskem. Doktoriral je iz slavistike in zgodovine, raziskovalno pa se ukvarja predvsem z zgodovino starejše slovenske književnosti, s kulturno zgodovino in politično zgodovino 19. stoletja. Za monografijo Ipavci: zgodovina slovenske meščanske dinastije je leta 2002 prejel nagrado Klio. Dejaven je kot publicist, napisal, prevedel in na novo spesnil pa je tudi nekaj libretov za opere in operete. Med najpomembnejšimi deli je novi libreto za opereto Princesa Vrtoglavka Josipa Ipavca (1997).

 

Muzikologinja in zaslužna prof. dr. Manica Špendal  je na ljubljanski Akademiji za glasbo diplomirala iz glasbene zgodovine, na Filozofski fakulteti pa iz italijanskega jezika s književnostjo. Leta 1971 je magistrirala in leta 1979 doktorirala iz muzikoloških znanosti. Najprej je poučevala na učiteljišču in na Srednji glasbeni šoli v Mariboru. Od leta 1964 je predavala zgodovino glasbe, oblikoslovje in spoznavanje inštrumentov na Pedagoški fakulteti v Mariboru, od leta 1987 kot redna profesorica. 1996 je postala zaslužna profesorica Univerze v Mariboru. Njena monografija Razvoj in značilnosti slovenskega romantičnega samospeva (1981) predstavlja prvi celovit prikaz te zvrsti. Raziskovalno se posebej posveča mariborski glasbeni zgodovini (Iz mariborske glasbene zgodovine, 2000), skladateljem, društvom, zlasti pa mariborski Operi (Glasbene predstave na odru mariborskega gledališča 1785−1861, 1975).  Izsledke objavlja v monografijah, strokovnih revijah, domači in tuji leksiki ter dnevni publicistiki. Je dobitnica Glazerjeve nagrade.

 

Sopranistka Andreja Zakonjšek Krt se je po diplomi iz glasbene pedagogike na mariborski Pedagoški fakulteti izpopolnjevala na oddelku za koncertno petje na Visoki šoli za glasbo in uprizoritveno umetnost v Gradcu, kjer je z odliko diplomirala. Od sezone 1996/1997 je kot solistka redno zaposlena v SNG Maribor, kjer se je predstavila v številnih velikih sopranskih vlogah. Redno gostuje tudi v SNG Opera in balet Ljubljana. Je prepričljiva interpretka različnih glasbenih zvrsti (od šansona, samospeva pa vse do opere in operete). Dejavna je tudi na koncertnem področju: aktivno sodeluje s Slovensko filharmonijo, Slovenskim komornim zborom, s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Mariborsko filharmonijo, pianistko Natašo Valant in drugimi. Večkrat je že nastopila na radovljiškem Festivalu za staro glasbo. Njen koncertni repertoar obsega dela od zgodnjega baroka pa vse do glasbe 20. stoletja. V Teharskih plemičih Benjamina Ipavca je pela glavno žensko vlogo, stalni del njenega repertoarja pa so tudi samospevi Benjamina in Josipa Ipavca.

 

Dirigent, pianist in profesor glasbe Simon Dvoršak je rojen v Celju. Študijsko pot je začel na Pedagoški fakulteti v Mariboru, smer glasbena pedagogika, kjer je diplomiral iz zborovskega dirigiranja pri Jožetu Fürstu, za tem pa nadaljeval študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Tam je z odliko diplomiral iz orkestralnega dirigiranja v razredu maestra Marka Letonje. Podiplomski študij je opravil v Londonu na Mountview Academy for Theatre Arts, kjer je absolviral iz smeri glasbeno gledališče. Kot asistent predava orkestralno dirigiranje na Akademiji za glasbo in je umetniški direktor Hiše kulture Celje in njenega orkestra. Vodil je številne glasbene sestave, redno pa kot dirigent sodeluje z orkestrom Slovenske filharmonije, simfoniki RTV Slovenija in ansamblom opere SNG Maribor. Kot korepetitor sodeluje tudi z mnogimi priznanimi slovenskimi solisti, katerih železni repertoar so Ipavčevi samospevi. Glavno mesto izvajanja Ipavčevih del pa gotovo zaseda ponovna odrska postavitev opere Teharski plemiči leta 2008 v SLG Celje.

 

 

Domofil(m) V

 Ipavci: družinska kronika, 4. epizoda: Gustav

Igrano-dokumentarna TV nadaljevanka, 72', barvno, č-b, 1976

Igrajo: Rado Pavalec, Maja Šugman, Kristijan Muck, Tone Kuntner idr.

 

Življenje in delo Benjamina ter njegovega dve leti mlajšega brata Gustava Ipavca (1831−1908) sta tesno povezana. Oba sta se šolala v Šentjurju in v Celju, pozneje pa v Gradcu, kjer sta tudi maturirala. Kasneje sta se vpisala na triletno zdravstveno šolo v Gradcu, kjer sta diplomirala. Študij sta nadaljevala na Dunaju. Ta epizoda je posvečena Gustavu, ki se je po krajšem bivanju v Budimpešti naselil v Šentjurju, kjer je prevzel očetovo zdravniško prakso. Več desetletij je bil šentjurski župan. V zakonu s Karolino Amon iz Laškega je imel deset otrok, med njimi Josipa, poznejšega zdravnika in skladatelja. Organiziral je kulturno in gospodarsko življenje ter sodeloval z Glasbeno Matico. Njegova velika zasluga je, da je postal Šentjur trdnjava slovenske narodne zavednosti. Ustvarjal je predvsem vokalno glasbo, ki je znala navdušiti poslušalce in izražati njihovo slovensko pripadnost. Njegove spevne melodije so se hitro priljubile po vsej Sloveniji in še danes niso izgubile svojevrstne mičnosti. Med njimi so pesmi Slovenec sem, Slovensko dekle, Budnica, Planinska roža, Danici, O mraku idr. V osemdesetih letih je Gustav v Šentjurju ustanovil mešani zbor in zanj tudi komponiral. V začetku leta 1907 je težko zbolel za vnetjem ledvic in vodenico. Večinoma se je zdravil sam, z nasveti pa mu je pomagal sin Josip, takrat že zdravnik v Šentjurju. Umrl je 20. avgusta 1908. Šentjurčani so mu priredili velik pogreb. Štiri mesece kasneje, 20. decembra 1908, pa je v Gradcu umrl tudi Benjamin Ipavec. Pokopali so ga na šentlenarškem pokopališču.