Domofil(m): lokalne filmske pripovedi v UKM

Sreda, 24. 10. − Domofil(m) IV

17.00 Ipavci: družinska kronika, 3. epizoda: Benjamin

18.00 Ipavci: družinska kronika, 5. epizoda: Josip (pofilmski klepet: Karmen Podlesnik Marčič, moderatorka, red. prof. ddr. Igor Grdina, zasl. prof. dr. Manica Špendal, Andreja Zakonjšek Krt, Simon Dvoršak)

Domofil(m) IV

Ipavci: družinska kronika, 3. epizoda: Benjamin

Igrano-dokumentarna TV nadaljevanka, 57', barvno, 1976

Igrajo: Kristijan Muck, Milena Zupančič, Rado Pavalec, Tone Kuntner, Maja Šugman idr.

 
V tretji epizodi se Benjamin Ipavec z ženo Ano na silvestrovo ob prelomu stoletja spominja njunega življenja. Ker jima ni bilo dano imeti otrok, sta posvojila Gustavovega sina, ki pa je že pri šestih letih umrl. Benjamin je bil zelo cenjen zdravnik. Bil je član Društva zdravnikov na Štajerskem, leta 1881 pa celo predsednik tega društva. Njegov trud in napore je cenila tudi država, saj mu je podelila posebno priznanje, kasneje pa je dobil tudi zlati križec s krono. Čeprav mu je cesarska oblast očitala pisanje slovanskih budnic, je bila njegova narodna zavest neomajna. Če mu je dopuščal čas, se je udeleževal rodoljubnih manifestacij. Bil je med najbolj izpostavljenimi graškimi rodoljubi. Ob izteku dobe velikih zborovanj je bila v Vrbi na Gorenjskem velika Prešernova slavnost, na kateri je imel pomembno vlogo, saj je v obliki kantate za to priložnost uglasbil Stritarjevo pesem z naslovom Na Prešernovem domu. Tudi v pozni starosti Benjamin Ipavec ni prenehal z ustvarjanjem. Po prvi slovenski opereti Tičnik (1866) je leta 1892 napisal tudi prvo slovensko zgodovinsko opero Teharski plemiči, ki je sicer požela velik uspeh (najbolj znana je postala podoknica grofa Urha Tebi le se glasi, spev ljubeči moj), vendar je bil globoko razočaran nad neprijaznostjo in zavistjo drugih slovenskih skladateljev. V tej epizodi so med drugim opisane tudi okoliščine nastajanja in izvedbe omenjene opere, ki jo je pri njem naročilo ljubljansko Dramatično društvo.
 
Ipavci: družinska kronika, 5. epizoda: Josip

Igrano-dokumentarna TV nadaljevanka, 74', barvno, 1976

Igrajo: Tone Kuntner, Ljerka Belak, Polde Bibič, Vika Grilova idr.

 

Peta epizoda je posvečena najmlajšemu od Ipavcev, tudi skladatelju in zdravniku, nečaku Benjamina Ipavca in Gustavovemu sinu, Josipu (1873−1921). Med študijem medicine je bil zborovodja akademskega pevskega društva Triglav v Gradcu, pri čemer je dobil motivacijo za skladanje. Kompozicijo je študiral na Dunaju pri Alexandru Zemlinskem. Prvo službo je kot zdravnik dobil v dunajski vojaški bolnišnici, leta 1905 pa so ga prestavili v Zagreb. Zaradi očetove bolezni je iz vojaške službe izstopil in prevzel njegovo prakso v Šentjurju. Praktično mu je bilo dano le eno desetletje komponiranja. Baletna pantomima Možiček, njegova prva večja skladba, je bila dokončana leta 1901. To je hkrati prva slovenska romantična kompozicija te vrste (kasneje jo je orkestriral Viktor Parma). Svoje najobsežnejše delo, opereto Princesa Vrtoglavka pa je končal leta 1910. Glavnino njegovega ustvarjanja predstavljajo samospevi na nemška besedila, pa tudi orgel-ske skladbe. S pantomimo Možiček je celo dosegel svoj največji uspeh. Želel si je, da bi uprizorili tudi njegovo opereto, vendar kljub posredovanju prijateljev tega ni mogel doseči. Smolo je imel z libretom. Verjetno bi se bil za izvedbo trudil še naprej, a je jeseni leta 1909 težko zbolel. Nikdar več ni bil docela zdrav, tako da je opustil tudi zdravniško prakso. Začel je izgubljati prisebnost. Umrl je 8. februarja 1921 v Šentjurju, kjer je tudi pokopan. Dogajanje v pričujoči, zadnji epizodi TV nadaljevanke o Ipavcih, med drugim prikazuje dejstva okrog pantomime Možiček, okoliščine nastajanja operete Princesa Vrtoglavka, Josipove priprave na dirigiranje njene predigre v Ljubljani na koncertu Glasbene matice in njegovo napredujočo duševno bolezen.

  

O gostih klepeta

Karmen Podlesnik Marčič je novinarka Televizije Slovenija v Regionalnem RTV centru Maribor. Diplomirala je na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz slovenskega jezika in književnosti ter umetnostne zgodovine. Njeno delovno področje je kultura v okviru dnevno-informativnih oddaj na nacionalni in regionalni tv-mreži. Deset let ustvarja in vodi oddajo Glasnik – oddajo o kulturi, ki v magazinski obliki enkrat tedensko sledi dogajanju in temam s področja umetnosti in kulture na širšem Štajerskem. V svojem novinarskem delu sledi cilju poudarjati lokalno kulturno zgodovino in osebnosti, ki so zaznamovale ta prostor. V tej zvezi sodeluje tudi z Univerzitetno knjižnico Maribor in z drugimi kulturnimi institucijami. Letos je v televizijski obliki predstavila Wilhelma Tegetthoffa, Hermana Potočnika Noordunga, glasbenike Huga Wolfa, Zlatana Vaudo in druge. Zunaj poklicnih zadolžitev je bila aktivna v ljubiteljski kulturi kot organizatorka, pobudnica in vodja dveh mladinskih pevskih zborov, zadnji dve leti pa je tudi članica in pevka Komornega zbora Hugo Wolf v Mariboru. 

 

Red. prof. ddr. Igor Grdina je zgodovinar, literarni zgodovinar in publicist. Diplomiral je iz slavistike in zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1989 do 2004 je bil zaposlen na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je bil nazadnje redni profesor za starejšo in novejšo slovensko književnost. Sedaj je znanstveni svetnik na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU, sodeluje z Inštitutom za civilizacijo in kulturo in kot redni profesor predava na programih Kulturna zgodovina in Interkulturni študiji – primerjalni študij idej in kultur na Univerzi v Novi Gorici. Z vabljenimi predavanji nastopa v Nemčiji, Avstriji, Italiji in na Madžarskem. Doktoriral je iz slavistike in zgodovine, raziskovalno pa se ukvarja predvsem z zgodovino starejše slovenske književnosti, s kulturno zgodovino in politično zgodovino 19. stoletja. Za monografijo Ipavci: zgodovina slovenske meščanske dinastije je leta 2002 prejel nagrado Klio. Dejaven je kot publicist, napisal, prevedel in na novo spesnil pa je tudi nekaj libretov za opere in operete. Med najpomembnejšimi deli je novi libreto za opereto Princesa Vrtoglavka Josipa Ipavca (1997).

 

Muzikologinja in zaslužna prof. dr. Manica Špendal  je na ljubljanski Akademiji za glasbo diplomirala iz glasbene zgodovine, na Filozofski fakulteti pa iz italijanskega jezika s književnostjo. Leta 1971 je magistrirala in leta 1979 doktorirala iz muzikoloških znanosti. Najprej je poučevala na učiteljišču in na Srednji glasbeni šoli v Mariboru. Od leta 1964 je predavala zgodovino glasbe, oblikoslovje in spoznavanje inštrumentov na Pedagoški fakulteti v Mariboru, od leta 1987 kot redna profesorica. 1996 je postala zaslužna profesorica Univerze v Mariboru. Njena monografija Razvoj in značilnosti slovenskega romantičnega samospeva (1981) predstavlja prvi celovit prikaz te zvrsti. Raziskovalno se posebej posveča mariborski glasbeni zgodovini (Iz mariborske glasbene zgodovine, 2000), skladateljem, društvom, zlasti pa mariborski Operi (Glasbene predstave na odru mariborskega gledališča 1785−1861, 1975).  Izsledke objavlja v monografijah, strokovnih revijah, domači in tuji leksiki ter dnevni publicistiki. Je dobitnica Glazerjeve nagrade.

 

Sopranistka Andreja Zakonjšek Krt se je po diplomi iz glasbene pedagogike na mariborski Pedagoški fakulteti izpopolnjevala na oddelku za koncertno petje na Visoki šoli za glasbo in uprizoritveno umetnost v Gradcu, kjer je z odliko diplomirala. Od sezone 1996/1997 je kot solistka redno zaposlena v SNG Maribor, kjer se je predstavila v številnih velikih sopranskih vlogah. Redno gostuje tudi v SNG Opera in balet Ljubljana. Je prepričljiva interpretka različnih glasbenih zvrsti (od šansona, samospeva pa vse do opere in operete). Dejavna je tudi na koncertnem področju: aktivno sodeluje s Slovensko filharmonijo, Slovenskim komornim zborom, s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Mariborsko filharmonijo, pianistko Natašo Valant in drugimi. Večkrat je že nastopila na radovljiškem Festivalu za staro glasbo. Njen koncertni repertoar obsega dela od zgodnjega baroka pa vse do glasbe 20. stoletja. V Teharskih plemičih Benjamina Ipavca je pela glavno žensko vlogo, stalni del njenega repertoarja pa so tudi samospevi Benjamina in Josipa Ipavca.

 

Dirigent, pianist in profesor glasbe Simon Dvoršak je rojen v Celju. Študijsko pot je začel na Pedagoški fakulteti v Mariboru, smer glasbena pedagogika, kjer je diplomiral iz zborovskega dirigiranja pri Jožetu Fürstu, za tem pa nadaljeval študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Tam je z odliko diplomiral iz orkestralnega dirigiranja v razredu maestra Marka Letonje. Podiplomski študij je opravil v Londonu na Mountview Academy for Theatre Arts, kjer je absolviral iz smeri glasbeno gledališče. Kot asistent predava orkestralno dirigiranje na Akademiji za glasbo in je umetniški direktor Hiše kulture Celje in njenega orkestra. Vodil je številne glasbene sestave, redno pa kot dirigent sodeluje z orkestrom Slovenske filharmonije, simfoniki RTV Slovenija in ansamblom opere SNG Maribor. Kot korepetitor sodeluje tudi z mnogimi priznanimi slovenskimi solisti, katerih železni repertoar so Ipavčevi samospevi. Glavno mesto izvajanja Ipavčevih del pa gotovo zaseda ponovna odrska postavitev opere Teharski plemiči leta 2008 v SLG Celje.