petek, 26. oktober 2012

Domofil(m): lokalne filmske pripovedi v UKM


Petek, 26. 10. − Domofil(m) V

11.00 Ipavci: družinska kronika, 3. epizoda: Benjamin

17.00 Ipavci: družinska kronika, 4. epizoda: Gustav

18.30 Fran Žižek: TV portret



Domofil(m) V

 
Ipavci: družinska kronika, 4. epizoda: Gustav
Igrano-dokumentarna TV nadaljevanka, 72', barvno, č-b, 1976
Igrajo: Rado Pavalec, Maja Šugman, Kristijan Muck, Tone Kuntner idr.
 
Življenje in delo Benjamina ter njegovega dve leti mlajšega brata Gustava Ipavca (1831−1908) sta tesno povezana. Oba sta se šolala v Šentjurju in v Celju, pozneje pa v Gradcu, kjer sta tudi maturirala. Kasneje sta se vpisala na triletno zdravstveno šolo v Gradcu, kjer sta diplomirala. Študij sta nadaljevala na Dunaju. Ta epizoda je posvečena Gustavu, ki se je po krajšem bivanju v Budimpešti naselil v Šentjurju, kjer je prevzel očetovo zdravniško prakso. Več desetletij je bil šentjurski župan. V zakonu s Karolino Amon iz Laškega je imel deset otrok, med njimi Josipa, poznejšega zdravnika in skladatelja. Organiziral je kulturno in gospodarsko življenje ter sodeloval z Glasbeno Matico. Njegova velika zasluga je, da je postal Šentjur trdnjava slovenske narodne zavednosti. Ustvarjal je predvsem vokalno glasbo, ki je znala navdušiti poslušalce in izražati njihovo slovensko pripadnost. Njegove spevne melodije so se hitro priljubile po vsej Sloveniji in še danes niso izgubile svojevrstne mičnosti. Med njimi so pesmi Slovenec sem, Slovensko dekle, Budnica, Planinska roža, Danici, O mraku idr. V osemdesetih letih je Gustav v Šentjurju ustanovil mešani zbor in zanj tudi komponiral. V začetku leta 1907 je težko zbolel za vnetjem ledvic in vodenico. Večinoma se je zdravil sam, z nasveti pa mu je pomagal sin Josip, takrat že zdravnik v Šentjurju. Umrl je 20. avgusta 1908. Šentjurčani so mu priredili velik pogreb. Štiri mesece kasneje, 20. decembra 1908, pa je v Gradcu umrl tudi Benjamin Ipavec. Pokopali so ga na šentlenarškem pokopališču.
  
Fran Žižek: TV portret
Televizijski portret, 50' in 54', barvno, č-b, 1996
Scenarij in režija: Janez Drozg; snemalec: Ivo Belec; montaža: Stane Otorepec, Zlatjan Čučkov, Zvone Judež; urednik: Toni Tršar; producenta: Milan Blažin, Boro Piperovič; odgovorni urednik kulturnih in umetniških programov: Jaroslav Skrušny; produkcija: Triada, TV Slovenija
 
Televizijski, radijski in gledališki režiser Fran Žižek se je rodil na Studencih pri Mariboru leta 1914 in po končani gimnaziji že režiral prva dela v amaterskih gledališčih. Leta 1936 se je vpisal na dramski oddelek Državnega konservatorija in na novinarski oddelek Svobodne šole političnih ved, kjer je leta 1938 absolviral, študij dramskih ved pa opustil. V Mariboru je leta 1938 z brezposelnimi igralci in amaterji ustanovil Neodvisno gledališče kot alternativo poklicnemu, vendar je bilo le-to kmalu prepovedano. Istega leta je prevzel umetniško vodstvo Mestnega gledališča na Ptuju. Leta 1940 je bil vpoklican v vojsko, bil zajet in leta 1943 izpuščen. Do vrnitve v Maribor  leta 1945 se je zaposlil v gledališču v Žatcu na Češkem. Do svoje upokojitve leta 1982 je deloval še v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, v Gledališču Slovenskega primorja v Kopru in v ljubljanski Drami ter na Radiu in televiziji v Ljubljani. Poleg dramskega delovanja velja za enega izmed pionirjev slovenske televizije, saj je postavil realizacijske osnove tako rekoč vseh televizijskih zvrsti. Bil je redni profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Za svoje delo je prejel številna priznanja, tudi Velike Prešernove nagrade. Umrl je leta 2008 v Medvodah. Drugi del njegovega portreta opisuje in je posvečen rojstvu slovenske televizije.

Ni komentarjev:

Objavite komentar