Slovensko narodno gledališče Maribor

praznuje 91 "rojstni dan".

27. septembra 1919 se je z uprizoritvijo drame Josipa Turčiča Tugomer v režiji Hinka Nučiča začelo obdobje slovenskega poklicnega gledališča v našem mestu.

Pesniški turnir v Univerzitetni knjižnici Maribor

Razstava dokumentov, fotografij, plakatov, zmagovalnih pesmi Pesniškega turnirja v Univerzitetni knjižnici Maribor

Gregor Harih razstavlja v Fotogaleriji Stolp

Danes 22. 9. 2010 otvoritev fotografske razstave v Fotogaleriji Stolp

Biografija avtorja razstave:

Umetnostna galerija Maribor vabi na otvoritev razstave

Vizualni birokrati.
Trojna ločitev podobe /
težavna ločitev podobe /
večkratna izključitev podobe.
Najlepša slika,
lepša slika,
lepa slika (brez naslova).

Otvoritev razstave je v četrtek, 16. septembra 2010 ob 19.00 uri v Umetnostni galeriji Maribor


http://http//www.ugm.si/si/razstave-program/razstava/n/vizualni-birokrati-1/6f4ceee7cd/

Fotografska razstava v prostorih Muzeja narodne osvoboditve Maribor

LIKOVNA RAZSTAVA V UKM

Likovno razstavišče v Univerzitetni knjižnici Maribor je očarljiva »bela kocka«, ki obiskovalca knjižnice pritegne že takoj po vstopu v stavbo, med vzpenjanjem po osrednjem stopnišču. Majhno razstavišče je v svoji funkciji sicer podrejeno poslanstvu knjižnice, a ga je arhitekt Branko Kocmut s svojim nezmotljivim smislom za scenske efekte odprl proti stopnišču, da s svojo toplo in svetlo pojavnostjo naredi prvi vtis na prihajajoče. Takšen prostor se zdi nadvse primeren za prikaz treh najnovejših slik Ota Rimeleta, sicer rednega profesorja na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru.

Rimele slike vedno naslavlja s šiframi, ki služijo identifikaciji, hkrati pa gledalcu ne vsiljujejo interpretativnega koda že vnaprej. Kljub temu je mogoče šifre z nekaj truda razvozlati; tri slike na tokratni razstavi so naslovljene: VR R1, VR R2 in VR R3, kar pomeni Vrata – Rumena 1, 2 in 3. Barva je bila vedno osrednji predmet Rimeletovega slikarskega raziskovanja. Sprva ga je zanimala v svoji snovnosti, nato pa ji je v vedno večji meri odvzemal materialno pojavnost, da se je nazadnje spremenila v barvno senco na galerijski steni. Večletna raziskovanja v tej smeri so privedla do Iluminacij (2003), kar so bila velika slikarska telesa z belo prednjo stranico in s širokimi diagonalno zalomljenimi stranicami, ki jih je Rimele obarval intenzivno rdeče. Gledalec se je znašel pred belo sliko, ki je na-videzno lebdela pred steno in se izgubljala iz pogleda, okrog nje pa je žarela rdečkasta avra, ki je bila povsem razrešena svoje snov-nosti.

Rimele se je vrnil h klasični sliki in k vprašanjem dvodimen-zionalnosti slikovnega polja, potem ko je poletje 2008 študijsko preživel v Parizu. Pariz si običajno predstavljamo v razkošju fauvističnih barv, Rimele pa je barvno bogastvo najdeval tudi v obilju obarvane svetlobe, kakršna zaradi velikih slikanih oken napolnjuje Saint Chapelle, kraljevo kapelo, ki velja za eno najbolj dovršenih srednjeveških arhitektur. Vendar je Rimele barve Pariza doživljal tudi drugače. Prebival je v skromnem pritličnem ateljeju z enim samim na dvorišče obrnjenim oknom, pogled skozi to majhno odprtino pa je ponujal vse prej kot barvno razkošno podobo neba. A ob poglobljenem motrenju so se v tej barvni nedoločljivosti začeli prikazovati bogati odtenki rdeče, zelene, modre... Slikar je iskal ponotranjeno podobo tega pogleda; sprva mu je sledil barvno asketsko, kasneje pa je barve intenziviral, dokler niso dosegle fluorescentne moči. Manjšim, skorajda kvadratnim slikam, imeno-vanim Okna, so sledila večja platna visokega pravokotnega formata, naslovljena kot Vrata. Aprila letos je Meta Gabršek Prosenc v Cankarjevem domu v Ljubljani v okviru ciklusa Likovni kritiki izbirajo predstavila tri zelena Okna (Z1, Z2 in Z3) in še istega meseca je Rimele v razstavišču II. gimnazije v Mariboru ob njeni šestdeseti obletnici razstavil dve kompoziciji v rdečih tonalitetah Vrata (RM1, RM2).

Novi ciklus Rimeletovih slik z naslovi Okna in Vrata so pretanjene barvne kompozicije, ki jih najbolje označimo z izrazom sublimno. Slikar nanaša akrilne barve na platno v tankih, lazurnih slojih in strukturirano. Rumena, ki obvladuje tri platna na tokratni razstavi, se razkazuje v razkošnem spektru od tople, v oranžno naravnane tonalitete, do hladnejših citronastih vrednosti. Ob robovih se barva nekoliko gosti in temni, da nastane vtis nekak-šnega okvirja, v sredini je polje svetlejše. Platna so ekrani, ki žarčijo barvo, da se le-ta navidezno odleplja od podlage in sestopa v prostor gledalca, hkrati pa svetlejša sredica daje vtis po-glabljanja. Tri slike sestavljajo triptih, pa vendar jih je slikar razstavil v medsebojnih razmikih; ko se obiskovalec približuje razstavišču, jih doživlja v njihovem trojstvu, znotraj razstavnega prostora pa ga vsaka podoba posebej vabi, naj se preda motrenju strukturiranih barvnih nanosov in dovoli, da ga barvno žarenje zaobjame in prevzame.

Marjeta Ciglenečki

Oto Rimele

(Maribor, 1962) slikar, glasbenik in pedagog. Leta 1990 je diplomiral, leta 1992 pa končal podiplomski študij na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Od leta 1997 je zaposlen na Pedagoški fakulteti v Mariboru, od leta 2007 kot redni profesor za slikarstvo in risbo. Do sedaj je imel 43 samostojnih razstav. Leta 2004 je prejel nagrado Prešernovega sklada.



Razstave (izbor):

1999, Il buono vecchio orizzonte, Benetke, Italija, Galerija A+A

2002, Pinturas, Valencia, Španija, Galerija Charpa

2003, Iluminacije, Kostanjevica na Krki, Galerija Božidar Jakac

2003, Abstraktno slikarstvo od Mušiča do Rimeleja, Koper, Galerija Loža, Obalne galerije Piran

2006, Le jeu, prostorska postavitev, Koper, Galerija Loža, Obalne galerije Piran

Vljudno vabljeni v UKM

V UKM smo pripravili dve razstavi.

Razstava Čehi v Mariboru je plod dela bibliotekarke Nine Lončar iz Univerzitetne knjižnice Maribor.

V sodelovanju z Veleposlaništvom Češke republike iz Ljubljane pa gostimo razstavo Rokopisni spomeniki čeških knjižnic.

Vabljeni ste na otvoritev, ki bo v četrtek, 9. septembra 2010 ob 11.00 v Knjižnem razstavišču Univerzitetne knjižnice Maribor.

Drobci z razstave Čehi v Mariboru:

Doctor & drug
mariborska mehanična tkalnica in apretura

Prvo tekstilno industrijsko podjetje, ki je nastalo po prvi svetovni vojni v Mariboru, sta 6. junija 1922 ustanovila Edvard Doctor in njegov zet dr. Ernest Zucker, tovarnarja iz Nachoda na Češkem. Podjetje je bilo ustanovljeno kot javna trgovska družba, katere solastniki so bili še Olga Doctor, Johan Selinger in Bertol Löubeer. Edvard Doctor je leta 1926 umrl, zato je njegov delež prešel na ženo Olgo Doctor. 30. januarja 1928 je vso lastništvo prešlo na Ernesta Zuckerja, ki je tako postal edini lastnik podjetja.

Tovarno sta Edvard Doctor in Ernest Zucker začela graditi spomladi leta 1922. Na desnem bregu Drave, na parceli imenovani »Križni dvor« nasproti koroškega kolodvora (Studenci), so najprej zgradili oplemenilnico, pripravljalnico, odpremništvo, kotlarno, upravno poslopje in tkalnico, ki je začela obratovati leta 1923. Za kader, ki je prav tako prišel iz Češke, je bila v bližini tovarne zgrajena dvonadstropna stanovanjska stavba, ki so jo Mariborčani imenovali »češka hiša«. Leta 1928 so začeli graditi še predilnico, ki so jo v letih 1933 in 1938 še razširili. Tkalske stroje so v glavnem pripeljali iz svoje tovarne iz Nachoda, iz Češke so dobavljali tudi prejo. Uvoz tekstilnih strojev ni bil ocarinjen, preja pa je bila zelo nizko obdavčena, zato se je uvoz izplačal. Do leta 1939 so v tovarno v Mariboru investirali 52,7 milijona dinarjev kapitala, ki je bil do leta 1938 češkoslovaški, nato pa švicarski, saj je Zucker leta 1938 prevzel švicarsko državljanstvo in se preselil v Zürich.

Tovarna je imela 22.000 vreten in 840 statev, na katerih so izdelovali bombažno blago in prejo. Leta 1938 je izdelala 4.354.700 metrov bombažnih tkanin v vrednosti 50.210.000 dinarjev in 2598 ton bombažne preje v vrednosti 47.813.000 dinarjev. Do leta 1930 je zaposlovala približno 300 delavcev, v obdobju 1931 do 1935 870, od 1936 do 1938 okrog 1100 delavcev in leta 1939 1600 delavcev. Sodila je med največje tekstilne tovarne v Jugoslaviji.

Leta 1939 jo je prevzela delniška družba Predilnica in tkalnica, Beograd, tvornica Maribor, v kateri je Zucker ohranil večinski lastniški delež.

Vir: Kresal F. (1976). Tekstilna industrija v Sloveniji. Ljubljana: Borec, str. 104-105.
Kržičnik E. (1956). Gospodarski razvoj Maribora. Maribor: Obzorja, str. 38, 108-112.


Tovarna poljedelskih strojev Ježek
mariborska mehanična tkalnica in apretura

Leta 1908 je češka tovarna poljedelskih strojev K. & R. Ježek Blansko na dražbi kupila obrat Karla Bendla v Melju, ki je izdeloval vodne črpalke in vodil manjšo ključavničarsko obrt. 29. 4. 1908 so jo vpisali v register kot podružnico tovarne na Blanskem, ki je tam delovala od leta 1898. Do leta 1921 je bil obrat v Melju le tranzitna postaja matičnega podjetja in ni redno obratovala. Leta 1921 se je začela redna proizvodnja. Obrat so opremili s stroji, napravami in livarno. Podjetje se je ukvarjalo s strojegradnjo, obdelavo železa in kovin. Proizvajalo je manjše poljedelske stroje. Specializirano je bilo za izdelavo strojev za zaščito rastlin. Leta 1933 se je podružnica osamosvojila, zaradi prodaje. Lastnica je postala Josipina Ježek, žena tovarnarja v Blanskem. Med okupacijo je bila tovarna v začasnem lastništvu podjetnika ing. Karla Kanclerja. Leta 1947 se je tovarna združila s Tovarno poljedelskih strojev Maribor. Po osvoboditvi je bilo podjetje nacionalizirano.

Vir: Kržičnik E. (1956). Gospodarski razvoj Maribora. Maribor: Obzorja, str. 94-96.
Ogrizek E. (2006). Sodni register Okrožnega sodišča Maribor 1898-1941: Trgovski register. Maribor: Pokrajinski arhiv, str. 487.
Ko so ljudje gradili domovino: Severovzhodna Slovenija 1945-55 (1997). Maribor: Muzej narodne osvoboditve, str. 27.

Češki klub

Nacionalno kulturno društvo mariborskih Čehoslovakov, je bilo ustanovljeno marca 1903. Prvi predsednik je bil V. Hušpaur, ravnatelj pa Franjo Bureš, urar in zlatar, ki je po letu 1922 predsedoval klubu. Društvo je združevalo le pripadnike češkoslovaške narodnosti in je sprva štelo le malo članov, med 24 in 41. Po prvi svetovni vojni se je število članov močno povečalo. Leta 1921 so ime spremenili v Češki klub v Mariboru. Leta 1923 je imel 128 članov, 1929 pa naj bi bilo v njem 85 članov. Klub je sodeloval z Jugoslovansko-češkoslovaško ligo in slovenskimi društvi. Sodelovanje je temeljilo na poudarjanju slovensko-češkoslovaškega prijateljstva, skupne kulture in podobnega jezika. V društvu so prirejali izlete, prireditve, koncerte. Posebej dejavni so bili ob češkoslovaških nacionalnih in državnih praznikih, ko so organizirali svečane prireditve v njihovo počastitev.

Za svoje najmlajše člane so imeli lutkovni marionetni oder s klavirjem, prvi na slovenskih tleh. Opremo in oder za lutkovne predstave so posojali mladinskemu odseku mariborskih Sokolov. Med igralci je bil tudi predsednik društva Franjo Bureš, ki je predstave večkrat tudi režiral. Klub je imel tudi lastno godbo, ki je prirejala odmevne koncerte, kegljaški krožek in knjižnico.

Leta 1923 so odprli dopolnilno šolo za češke otroke, kjer je učila posebna učiteljica, financirana s strani češkoslovaške vlade. Leta 1928 so poleg te dopolnilne šole uvedli še »školku« - otroški vrtec za najmlajše.

Vir: Hočevar C. (1972, 6 julij). Franjo Bureš, Večer, 28 (155), str. 4.
Potočnik D. (2003). Kulturno dogajanje v Mariboru v letih 1918-1941. Maribor: Litera, str. 339-340.
Keršič-Svetel M. (1996). Češko-slovenski stiki med svetovnima vojnama. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, str. 48.
Češki klub v Mariboru (1924, 25. januarja), Jutro 5 (22), str. 1.
Mariborski češki klub (1930, 19. februarja), Jutro 11 (41), str. 4.

Jugoslovansko-češkoslovaška liga

Pobude o ustanovitvi lige so se pojavljale že leta 1921, vendar je do ustanovnega občnega zbora, na katerem so sprejemali člane in se pogovarjali o načrtih delovanja lige v Mariboru prišlo šele 31. januarja 1924. Glavni pobudniki ustanovitve so bili: Avgust Reisman, Vinko Rapotec, Ljudevit Pivko, Vekoslav Kukovec, Božidar Borko,… Ob ustanovitvi je štela 90 članov. V okviru Jugoslovansko-češkoslovaške lige so potekale najrazličnejše aktivnosti, od izletov, kulturnih prireditev, predavanj, tečajev češkega jezika, izmenjav češke in slovenske mladine, predvajanj filmov, sprejemov čeških poslancev… Liga je izdajala knjige, časopise, letake in vzdrževala češki oddelek Ljudske knjižnice. Znotraj lige so ustanovili odseke po interesnih skupinah (izobraževalni, dramski, knjižnica). Občni zbori lige so bili pogosto združeni s proslavo rojstnega dne predsednika Češkoslovaške - Tomáša Garrigue Masaryka.

Na učiteljišču, gimnaziji in drugih šolskih zavodih so prirejali tečaje češkoslovaškega jezika, ki so jih vodili učitelji češke šole v Mariboru. Tečaje je plačala češkoslovaška vlada in so bili namenjeni seznanjanju Slovencev s češčino in njenemu učenju.

Društvo je bilo sprva mišljeno kot kulturna organizacija, ki naj bi pospeševalo medsebojne stike med Jugoslovani in Čehoslovaki ter skrbelo za vzajemno spoznavanje obeh narodov. Liga je hitro prerasla prvotno zastavljene okvire in razširila svoje delovanje tudi na gospodarsko in politično področje. Tako je na primer urejala in sprejemala ponudbe za uvoz češkega piva v Jugoslavijo in v času sudetske krize opravljala narodno-obrambno delo.

Liga je tesno sodelovala z mariborskim češkim klubom. Skupaj so pripravljali proslave, največkrat ob češkoslovaškem narodnem prazniku, 28. oktobru. Stike je vzdrževala s centralo lig v Pragi ter zvezo lig v Beogradu in ostalimi ligami v Ljubljani, Brnu…

Delovanje lige je zamrlo tik pred izbruhom vojne.

Vir: Potočnik D. (2003). Kulturno dogajanje v Mariboru v letih 1918-1941. Maribor: Litera, str. 336-339, 372.
Keršič-Svetel M. (1996). Češko-slovenski stiki med svetovnima vojnama. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, str. 63
Proslave češkoslovaškega narodnega praznika (1930, 28. Oktobra), Jugoslovan 1 (127), str. 3.
Ob srebrnem jubileju sokolskega dela v Mariboru: od Športnega društva Maribor do mariborskega sokola (1932, 26. november), Mariborski večernik »Jutra« 6 (270), str. 3.

Vabilo

VLJUDNO VABLJENI!