četrtek, 25. november 2010

In memoriam

Zlatan Vauda (1923–2010)

Četrtega novembra se je v Beogradu izteklo življenje slovenskega skladatelja, dirigenta in glasbenega pedagoga Zlatana Vaude, rojenega 14. januarja 1923 pri Sv. Marjeti ob Pesnici (Pernica). Življenje glasbenega umetnika, ki so ga dogodki druge svetovne zaznamovali z vso trpkostjo in po ključu usode odpeljali ter ustalili v Srbiji, kjer si je ustvaril uspešno kariero. Življenje človeka, ki je močno vez s slovensko zemljo in kulturo nostalgično ohranjal v svojem srcu, delih in v prijateljskih stikih. Življenje, ki se je začelo v družini nadučitelja in Maistrovega borca Mirka Vaude in njegove žene Marije, rojene Kovačič, ki sta doma pogosto muzicirala, talent pa podarila tudi otrokoma – prvorojenki Ireni in sinu Zlatanu, katerih ded Vinko Vauda je bil prvi glasbeni učitelj skladatelju Slavku Ostercu, akademik dr. Dragotin Cvetko pa očetov bratranec (po njunih materah, sestrah pesnika Josipa Freuensfelda). Življenje vnetega sokola in izvrstnega telovadca na bradlji, petošolca mariborske realne gimnazije, ki mu dogodki ob izbruhu druge svetovne vojne kruto prekinejo mladost – najprej ga okupacijske oblasti zaprejo, dva meseca kasneje pa vso družino transportirajo v Kragujevac, kjer ta ostane do konca svetovne katastrofe. Življenje, ki je bilo po čudnem naključju drugič podarjeno po strašnem množičnem streljanju 21. oktobra 1941, se nadaljevalo s prisilnim delom, leta 1944 pa v partizanskih vrstah – v Prvi krajiški brigadi, v Slovenskem bataljonu, ko je bilo tretjič podarjeno med znano ofenzivo na sremski fronti.

Življenje glasbenika, ki začne svoje poslanstvo v kulturni skupini Prve armade, ki v Nišu v okviru podaljšanega vojaškega roka dokonča gimnazijo z maturo in kot dirigent zbora v Domu armade spozna znanega srbskega skladatelja Marka Tajčevića. Ta ga spodbudi k vpisu na beograjsko glasbeno akademijo, kjer Vauda ob študiju dirigiranja zaključi kot Tajčevićev študent leta 1954 tudi kompozicijo. V obliki letnih tečajev se izpopolnjuje iz dirigiranja pri Hansu Swarovskem in iz dodekafonske tehnike pri Hansu Jelineku na Dunaju. Pred tem vodi že moški zbor KUDa Franc Rozman Stane, leta 1952 pa ga izberejo za umetniškega vodjo, producenta in dirigenta Otroškega zbora RTV Beograd. Na tem mestu ostane do upokojitve (1986) in naredi bleščečo kariero – postane izvrsten pedagog, strokovnjak vokalne tehnike, petja, zborovodstva in dela z mladimi. Izvaja zahtevna vokalno-instrumentalna dela svetovne glasbene literature in jugoslovanskih skladateljev, nastopa doma in gostuje v tujini, je iskan član žirije, mentor, svetovalec, priznan poustvarjalec. Znanje posreduje naprej v zbirki pevskih vaj in skladb z naslovom Vokalize (2006).
Komponirati začne že med vojno. V Kragujevcu leta 1944 uglasbi za moški zbor Rodovnik Janka Glazerja, na verze slovenskih pesnikov pa ustvarja do konca (Alojza Gradnika, Otona Župančiča, Srečka Kosovela, Franceta Bevka, Karla Destovnika Kajuha, Ivana Minattija, Janka Glazerja, Alenke Glazer, Berte Čobal Javornik, Manka Golarja idr.). Njegov opus šteje več kot dvesto vokalnih in instrumentalnih del. Med prvimi prevladujejo zborovska – med temi pesmi za otroške zbore, sledijo priredbe ljudskih pesmi, mešani in moški zbori, številni samospevi, komorna vokalna glasba, oratoriji, kantate. Ob prvi jugoslovanski otroški operi z naslovom Ježeva hiša po pripovedi Branka Čopića, ki je bila premierno izvedena leta 1961 v Sarajevu, v Beogradu pa štiri leta kasneje, je vse pozornosti vredna tudi njegova instrumentalna glasba. Med sicer redkimi orkestralnimi deli zavzema vidno mesto njegov Koncert za klarinet in orkester, krstno izveden leta 1960 v Beogradu s slovenskim klarinetistom Ernestom Ačkunom in beograjskim radijskim orkestrom pod vodstvom slavnega Zubina Mehte, ki je tedaj prvič dirigiral v Jugoslaviji. Pravi biseri njegove ustvarjalnosti so skladbe za solistična glasbila (za flavto, klarinet, oboo, fagot, trobento, klavir) ter komorna glasba. Estampa in Sanje za flavto, Pet aforizmov in Kadenca za klarinet, Sonatina, Encolpia, Razpoloženja, Preludiji za klavir, štirje godalni kvarteti, Sedem pripovedk o številu sedem za oboo in godalni kvartet, klavirski trio Seanse 1–3 (zadnje z dodatkom vokala), Jesenski veter za glas, flavto, violo in klavir (na haiku poezijo), Retrospekcije za violino in violončelo, Dialogi za oboo in violončelo, pihalni kvinteti Pasteli 1 in 2 ter Pokošeni nasmehi (z dodanim vokalom na besedila iz kitajske lirike) so le nekatera izmed njih. Zelo priljubljena in verjetno najpogosteje izvajana je Sonata brevis za klarinet in klavir, umetnina v novoklasicističnem slogu. Jasnost melodičnih linij in spontana melodična invencija, poetična izraznost, ki zajema od najintimnejše lirike, svetlega optimizma do tragičnih in melanholičnih občutij, od neoromantične tradicije, razširjene tonalnosti z elementi modalnosti do ekspresionističnih viškov s prvinami dodekafonije očrtujejo njegov opus.

Za svoje delo z radijskim zborom in za ustvarjanje je Vauda prejel številne nagrade – od države, stanovskih društev, kulturnih organizacij, festivalov; med njimi Vukovo nagrado za življenjsko delo in deset nagrad Radia Beograd za posamezne skladbe. Bil je stalni gost Dubrovniških poletnih iger, Festivala otroka v Šibeniku, Zmajevih otroških iger; njegove skladbe so izvajali tudi na opatijski glasbeni tribuni, izvajali so jih tudi priznani slovenski poustvarjalci (Trio Lorenz, Eva Novšak-Houška …). In zazvenela so tudi že v Mariboru, kjer sta pred davnimi leti izvedla njegovo Sonato brevis Valter Petrič in dr. Roman Klasinc, zbor Slava Klavora na Naši pesmi leta 1995 moški zbor Ciproš na besedilo Janka Glazerja, izvajal jih je Canticum, zbor Nove kreditne banke Maribor in drugi.

Pred leti je postal tudi član Društva slovenskih skladateljev. Tam so natisnili njegovo Sonato brevis, Naši zbori pa izdali nekaj njegovih zborovskih skladb. Vendar ostaja skladateljeva povezanost z Mariborom globlja. Univerzitetni knjižnici Maribor je posredoval in podaril večino svojih del. Njegovo skladbo Pasteli za pihalni kvintet je izdala Založba Hartman, Mariborska literarna družba pa Mladinske zbore in Gúgalice za otroške zbore na besedila Alenke Glazer, s katero sta prijateljevala in gojila stike vse od gimnazijskih let naprej. Na Radiu Maribor so pripravili oddajo o njem, posneli že nekaj del in še jih pripravljajo za snemanje.

Tako kot je ostal odmev preživetih grozot, kot je sam pojasnil, zapisan v obliki motiva, sestavljenega iz treh akordov, v njegovi glasbi, bo tudi Vauda živel naprej v svojih umetninah. Z vsakim delom, ki bo zazvenelo na koncertnem odru, bodo oživeli njegov umetniški navdih, njegova glasba in duh časa, ujeti v notnem zapisu. V podobnem smislu, kot je za intervju v mariborskih Dialogih leta 1999 posebej izpostavil, verz Kosovela in Krkleca iz svojih Seans, namreč: »In vse je nič, ampak vseeno je nekaj: ljubezen.«

Karmen Salmič Kovačič
Univerzitetna knjižnica Maribor

Ni komentarjev:

Objavite komentar