Ponedeljek, 22.
10. − Domofil(m) III
11.00 Ipavci:
družinska kronika, 1. epizoda: Franc
17.00
Ipavci: družinska kronika, 1. epizoda: Franc
18.30
Ipavci: družinska kronika, 2. epizoda: Benjamin
Sreda, 24. 10. − Domofil(m) IV
17.00 Ipavci:
družinska kronika, 3. epizoda: Benjamin
18.00 Ipavci:
družinska kronika, 5. epizoda: Josip (pofilmski klepet: Karmen Podlesnik
Marčič, moderatorka, red. prof. ddr. Igor Grdina, zasl. prof. dr. Manica
Špendal, Andreja Zakonjšek Krt, Simon Dvoršak)
Domofil(m) III
|
Igrano-dokumentarna
TV nadaljevanka, 77', barvno, 1976
Besedilo
in režija: Fran Žižek; filmski snemalec: Janez Cimperman; glavni snemalec in
kamerman: Franjo Meglič; TV kamermana: Peter Paternost, Lenart Vipotnik;
filmska montaža: Olga Meglič; povezovalka prizorov: Marija Velkavrh; igrajo:
Jože Zupan, Ivanka Mežan, Kristijan Muck, Rado Pavalec, Bert Sotlar idr.;
produkcija: RTV Ljubljana
Televizijska nadaljevanka
o znameniti slovenski dinastiji nas v petih epizodah s prepričljivo igralsko
zasedbo in režijo popelje skozi zgodbe predstavnikov treh generacij v čas od
prve polovice devetnajstega stoletja do drugega desetletja dvajsetega. Rodbina
Ipavcev, ki so bili po izobrazbi zdravniki, po srcu pa glasbeniki in
skladatelji, je odigrala izjemno pomembno vlogo v razvoju slovenske kulture.
Položili so enega temeljnih kamnov, ne le romantični in novoromantični glasbi,
ampak tudi slovenski glasbeni ustvarjalnosti nasploh. Večinoma so se šolali v
Gradcu, nekateri tudi na Dunaju. Prvi njihov vidnejši predstavnik, vojaški
kirurg Jurij Ipavec, prihaja iz Bele Krajine, njegov rod pa iz Vipave. Naša
zgodba se začne z življenjsko pripovedjo Franca
Ipavca (1776−1858), Jurijevega sina in očeta skladateljev Gustava in
Benjamina. Ker so mu starši zgodaj umrli, je odšel v Celje k bratu Matiji,
brivcu in padarju. Tudi sam je opravil izpit iz zdravilstva ter se v Gradcu
izpopolnjeval v anatomiji. Leta 1805 je začel z zdravniško prakso v Šentjurju
pri Celju in se kasneje poročil z lepo in izobraženo Katarino Schweighofer,
hčerko višjega dvornega svetnika, ki je znala igrati na harfo in klavir. Njuni
potomci, zlasti sinova Gustav in Benjamin ter Gustavov sin Josip, so postali
znameniti slovenski skladatelji, čeprav je skladal tudi njun sin Alojz, ki pa
je precej mlad umrl. Oče Franc je bil ugleden zdravnik, napreden v razmišljanju
in izjemno velik rodoljub. Navduševal se je nad Napoleonom, nad idejami
francoske revolucije, Benjaminom Franklinom, strojem za elektriziranje …
Ipavci: družinska kronika, 2. epizoda: Benjamin
Igrano-dokumentarna
TV nadaljevanka, 70', barvno, 1976
Igrajo:
Kristijan Muck, Milena Zupančič, Jože Zupan, Rado Pavalec idr.
Druga in tretja epizoda nadaljevanke sta
posvečeni Benjaminu Ipavcu (1829−1908), ki je medicino študiral v Gradcu
in na Dunaju, glasbo pa v Gradcu. Tam je bil sedemindvajset let zaposlen kot
zdravnik, tudi kot primarij otroške bolnišnice. Druga epizoda nas popelje v
drugo polovico 19. stoletja, v čas čitalnic, zlasti mariborske, ki je nastala
kot prva v Sloveniji. Benjamin Ipavec je odigral ključno vlogo pri ustvarjanju
slovensko »zavedne« glasbe. V Gradcu sta se med študijem namreč brata Gustav in Benjamin
zbližala z narodno zavednimi slovenskimi visokošolci, združenimi v političnem
društvu Slovenija. Leta 1850 je to društvo izbralo Benjamina
za svojega glasbenega vodjo. Začel je skladati pesmi na slovenska besedila, da so jih v
društvu prepevali: sprva narodnobuditeljske zbore, pozneje tudi samospeve. Sodeloval je s celjsko in
mariborsko čitalnico, bil med
prvimi člani Glasbene Matice v Ljubljani in njen poverjenik za Štajersko. Leta
1859 je izdal pesmarico z naslovom Pesmarica za kratek čas, leta 1862 in 1864 pa Slovenske pesmi.
V tem času je deloval kot skladatelj narodnobuditeljskih pesmi in kot
organizator slovenskega narodnega življenja. Je tudi avtor znamenite Serenade za
godalni orkester, opere Teharski plemiči
in operete Tičnik, zlasti
priljubljeni pa so njegovi samospevi, ki jim je dal posebno
umetniško veljavo – Nezakonska mati, Ciganka Marija, Menih, Oblaku, Mak žari, Čez noč, Na poljani, Božji volek, Pozabil sem mnogokaj, dekle, Pomladni veter … So zimzelene melodije slovenske
glasbene romantike.
Domofil(m) IV
|
Ipavci: družinska kronika, 3. epizoda: Benjamin
Igrano-dokumentarna
TV nadaljevanka, 57', barvno, 1976
Igrajo:
Kristijan Muck, Milena Zupančič, Rado Pavalec, Tone Kuntner, Maja Šugman idr.
V tretji epizodi se Benjamin Ipavec
z ženo Ano na silvestrovo ob prelomu stoletja spominja njunega življenja. Ker jima ni bilo dano
imeti otrok, sta posvojila Gustavovega
sina, ki pa je že pri šestih letih umrl. Benjamin je bil zelo cenjen zdravnik.
Bil je član Društva zdravnikov na Štajerskem, leta 1881 pa celo predsednik tega
društva. Njegov trud in napore je cenila tudi država, saj mu je podelila
posebno priznanje, kasneje pa je dobil tudi zlati križec s krono. Čeprav mu je
cesarska oblast očitala pisanje slovanskih budnic, je bila njegova narodna
zavest neomajna. Če mu je dopuščal čas, se je udeleževal rodoljubnih
manifestacij. Bil je med najbolj izpostavljenimi graškimi rodoljubi. Ob izteku
dobe velikih zborovanj je bila v Vrbi na Gorenjskem velika Prešernova slavnost,
na kateri je imel pomembno vlogo, saj je v obliki kantate za to priložnost
uglasbil Stritarjevo pesem z
naslovom Na Prešernovem domu.
Tudi v pozni starosti Benjamin Ipavec ni prenehal z ustvarjanjem. Po prvi
slovenski opereti Tičnik (1866) je leta 1892 napisal tudi prvo slovensko
zgodovinsko opero Teharski plemiči, ki je sicer požela velik uspeh (najbolj
znana je postala podoknica grofa Urha Tebi le se glasi, spev ljubeči
moj), vendar je bil globoko razočaran nad neprijaznostjo in zavistjo drugih
slovenskih skladateljev. V tej epizodi
so med drugim opisane tudi okoliščine nastajanja in izvedbe omenjene opere, ki
jo je pri njem naročilo ljubljansko Dramatično društvo.
Ipavci: družinska kronika, 5. epizoda: Josip
Igrano-dokumentarna
TV nadaljevanka, 74', barvno, 1976
Igrajo:
Tone Kuntner, Ljerka Belak, Polde Bibič, Vika Grilova idr.
Peta epizoda je posvečena najmlajšemu
od Ipavcev, tudi skladatelju in zdravniku, nečaku Benjamina Ipavca in
Gustavovemu sinu, Josipu (1873−1921).
Med študijem medicine je bil zborovodja akademskega
pevskega društva Triglav v Gradcu,
pri čemer je dobil motivacijo za skladanje. Kompozicijo je študiral na Dunaju
pri Alexandru Zemlinskem. Prvo službo je kot zdravnik dobil v dunajski vojaški
bolnišnici, leta 1905 pa so ga prestavili v Zagreb.
Zaradi očetove bolezni je iz vojaške službe izstopil in prevzel njegovo prakso
v Šentjurju. Praktično mu je bilo dano le eno desetletje komponiranja. Baletna
pantomima Možiček, njegova prva večja
skladba, je bila dokončana leta 1901. To je hkrati prva slovenska romantična
kompozicija te vrste (kasneje jo je orkestriral Viktor Parma). Svoje najobsežnejše
delo, opereto Princesa
Vrtoglavka pa je končal leta 1910.
Glavnino njegovega ustvarjanja predstavljajo samospevi na
nemška besedila, pa tudi orgel-ske skladbe.
S pantomimo Možiček je celo dosegel
svoj največji uspeh. Želel si je, da bi uprizorili tudi njegovo opereto, vendar
kljub posredovanju prijateljev tega ni mogel doseči. Smolo je imel z libretom.
Verjetno bi se bil za izvedbo trudil še naprej, a je jeseni leta 1909 težko
zbolel. Nikdar več ni bil docela zdrav, tako da je opustil tudi zdravniško
prakso. Začel je izgubljati prisebnost. Umrl je 8. februarja 1921 v Šentjurju,
kjer je tudi pokopan. Dogajanje v pričujoči, zadnji epizodi TV nadaljevanke o
Ipavcih, med drugim prikazuje dejstva okrog pantomime Možiček, okoliščine nastajanja operete Princesa Vrtoglavka, Josipove priprave na dirigiranje njene
predigre v Ljubljani na koncertu Glasbene matice in njegovo napredujočo duševno
bolezen.
O gostih klepeta
Karmen Podlesnik Marčič je novinarka Televizije
Slovenija v Regionalnem RTV centru Maribor. Diplomirala je na Filozofski
fakulteti v Ljubljani iz slovenskega jezika in književnosti ter umetnostne
zgodovine. Njeno delovno področje je kultura v okviru dnevno-informativnih
oddaj na nacionalni in regionalni tv-mreži. Deset let ustvarja in vodi oddajo
Glasnik – oddajo o kulturi, ki v magazinski obliki enkrat tedensko sledi
dogajanju in temam s področja umetnosti in kulture na širšem Štajerskem. V
svojem novinarskem delu sledi cilju poudarjati lokalno kulturno zgodovino in
osebnosti, ki so zaznamovale ta prostor. V tej zvezi sodeluje tudi
z Univerzitetno knjižnico Maribor in z drugimi kulturnimi institucijami.
Letos je v televizijski obliki predstavila Wilhelma Tegetthoffa, Hermana
Potočnika Noordunga, glasbenike Huga Wolfa, Zlatana Vaudo in druge. Zunaj
poklicnih zadolžitev je bila aktivna v ljubiteljski kulturi kot organizatorka,
pobudnica in vodja dveh mladinskih pevskih zborov, zadnji dve leti pa je tudi
članica in pevka Komornega zbora Hugo Wolf v Mariboru.
Red. prof. ddr. Igor
Grdina je zgodovinar, literarni zgodovinar in publicist. Diplomiral je iz
slavistike in zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1989 do 2004 je bil zaposlen na Oddelku za
slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je bil
nazadnje redni profesor za starejšo in novejšo slovensko književnost. Sedaj je
znanstveni svetnik na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU, sodeluje z
Inštitutom za civilizacijo in kulturo in kot redni profesor predava na
programih Kulturna zgodovina in Interkulturni študiji – primerjalni študij idej in kultur na
Univerzi v Novi Gorici. Z vabljenimi predavanji nastopa v Nemčiji, Avstriji,
Italiji in na Madžarskem. Doktoriral je iz slavistike in zgodovine,
raziskovalno pa se ukvarja predvsem z zgodovino starejše slovenske
književnosti, s kulturno zgodovino in politično zgodovino 19. stoletja. Za
monografijo Ipavci: zgodovina slovenske meščanske dinastije je
leta 2002 prejel nagrado Klio. Dejaven je kot publicist, napisal, prevedel
in na novo spesnil pa je tudi nekaj libretov za opere in operete. Med
najpomembnejšimi deli je novi libreto za opereto Princesa Vrtoglavka Josipa Ipavca (1997).
Muzikologinja in zaslužna prof. dr. Manica
Špendal je na ljubljanski Akademiji
za glasbo diplomirala iz glasbene zgodovine, na Filozofski fakulteti pa iz
italijanskega jezika s književnostjo. Leta 1971 je magistrirala in leta 1979
doktorirala iz muzikoloških znanosti. Najprej je poučevala na učiteljišču in na
Srednji glasbeni šoli v Mariboru. Od leta 1964 je predavala zgodovino glasbe,
oblikoslovje in spoznavanje inštrumentov na Pedagoški fakulteti v Mariboru, od
leta 1987 kot redna profesorica. 1996 je postala zaslužna profesorica Univerze
v Mariboru. Njena monografija Razvoj in
značilnosti slovenskega romantičnega samospeva (1981) predstavlja prvi
celovit prikaz te zvrsti. Raziskovalno se posebej posveča mariborski glasbeni
zgodovini (Iz mariborske glasbene
zgodovine, 2000), skladateljem, društvom, zlasti pa mariborski Operi (Glasbene predstave na odru mariborskega
gledališča 1785−1861, 1975). Izsledke objavlja v monografijah, strokovnih
revijah, domači in tuji leksiki ter dnevni publicistiki. Je dobitnica
Glazerjeve nagrade.
Sopranistka Andreja Zakonjšek Krt se je po diplomi iz glasbene pedagogike na
mariborski Pedagoški fakulteti izpopolnjevala na oddelku za koncertno petje na
Visoki šoli za glasbo in uprizoritveno umetnost v Gradcu, kjer je z odliko
diplomirala. Od sezone 1996/1997 je kot solistka redno zaposlena v SNG Maribor,
kjer se je predstavila v številnih velikih sopranskih vlogah. Redno gostuje
tudi v SNG Opera in balet Ljubljana. Je prepričljiva interpretka različnih
glasbenih zvrsti (od šansona, samospeva pa vse do opere in operete). Dejavna je
tudi na koncertnem področju: aktivno sodeluje s Slovensko filharmonijo,
Slovenskim komornim zborom, s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Mariborsko
filharmonijo, pianistko Natašo Valant in drugimi. Večkrat je že nastopila na
radovljiškem Festivalu za staro glasbo. Njen koncertni repertoar obsega dela od
zgodnjega baroka pa vse do glasbe 20. stoletja. V Teharskih plemičih Benjamina Ipavca je pela glavno žensko vlogo,
stalni del njenega repertoarja pa so tudi samospevi Benjamina in Josipa Ipavca.
Dirigent, pianist in profesor glasbe Simon Dvoršak je rojen v Celju.
Študijsko pot je začel na Pedagoški fakulteti v Mariboru, smer glasbena
pedagogika, kjer je diplomiral iz zborovskega dirigiranja pri Jožetu Fürstu, za
tem pa nadaljeval študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Tam je z odliko
diplomiral iz orkestralnega dirigiranja v razredu maestra Marka Letonje.
Podiplomski študij je opravil v Londonu na Mountview Academy for Theatre Arts, kjer
je absolviral iz smeri glasbeno gledališče. Kot asistent predava orkestralno
dirigiranje na Akademiji za glasbo in je umetniški direktor Hiše kulture Celje
in njenega orkestra. Vodil je številne glasbene sestave, redno pa kot dirigent
sodeluje z orkestrom Slovenske filharmonije, simfoniki RTV Slovenija in
ansamblom opere SNG Maribor. Kot korepetitor sodeluje tudi z mnogimi priznanimi
slovenskimi solisti, katerih železni repertoar so Ipavčevi samospevi. Glavno
mesto izvajanja Ipavčevih del pa gotovo zaseda ponovna odrska postavitev opere Teharski plemiči leta 2008 v SLG Celje.
Domofil(m) V
|
Igrano-dokumentarna
TV nadaljevanka, 72', barvno, č-b, 1976
Igrajo: Rado
Pavalec, Maja Šugman, Kristijan Muck, Tone Kuntner idr.
Življenje in delo Benjamina ter
njegovega dve leti mlajšega brata Gustava
Ipavca (1831−1908) sta tesno povezana. Oba sta se šolala v Šentjurju in v
Celju, pozneje pa v Gradcu, kjer sta tudi maturirala. Kasneje sta se vpisala na
triletno zdravstveno šolo v Gradcu, kjer sta diplomirala. Študij sta
nadaljevala na Dunaju. Ta epizoda je posvečena Gustavu, ki se je po krajšem
bivanju v Budimpešti naselil v
Šentjurju, kjer je prevzel očetovo zdravniško prakso. Več desetletij je bil
šentjurski župan. V zakonu s Karolino
Amon iz Laškega je imel deset otrok, med njimi Josipa, poznejšega zdravnika in
skladatelja. Organiziral je kulturno in gospodarsko življenje ter sodeloval z
Glasbeno Matico. Njegova velika zasluga je, da je postal Šentjur trdnjava slovenske
narodne zavednosti. Ustvarjal je predvsem vokalno glasbo, ki je znala navdušiti
poslušalce in izražati njihovo slovensko pripadnost. Njegove spevne melodije so
se hitro priljubile po vsej Sloveniji in še danes niso izgubile svojevrstne
mičnosti. Med njimi so pesmi Slovenec sem, Slovensko dekle, Budnica, Planinska roža, Danici, O mraku idr. V osemdesetih letih je Gustav v
Šentjurju ustanovil mešani zbor in
zanj tudi komponiral. V začetku leta 1907 je težko zbolel za vnetjem ledvic in vodenico. Večinoma se je
zdravil sam, z nasveti pa mu je pomagal sin Josip,
takrat že zdravnik v Šentjurju. Umrl je 20. avgusta 1908. Šentjurčani so mu
priredili velik pogreb. Štiri mesece kasneje, 20. decembra 1908, pa je v Gradcu
umrl tudi Benjamin Ipavec. Pokopali so ga na šentlenarškem pokopališču.
Ni komentarjev:
Objavite komentar