Cankarjev spomenik v Ljubljani

SLAVKO TIHEC: Zgodba o nastajanju Cankarjevega spomenika

Kipar Slavko Tihec se je udeležil dveh natečajev za postavitev Cankarjevega spomenika v Ljubljani. Za prvi vabljeni natečaj leta 1969 je bila predvidena lokacija na Kongresnem trgu v parku Zvezda, ko pa so deset let pozneje razpisali drugega, so premaknili spomeniško rešitev ob novozgrajeni Cankarjev dom na Trgu republike (takrat Trg revolucije).

Sprva si je kipar zamislil sodobno ambientalno svetlečo zrcalno fontano, polno odsevov Cankarjevih misli (»Tvoje meje so se razmaknile kakor spoznanje moje duše in bridkost mojega srca … Ti studenec vseh mojih sanj in vsega mojega trpljenja …«). Poudarjeno konstruktivistični formalni rešitvi je žirija priznavala »likovne kvalitete, ki bi nedvomno pomenile veliko obogatitev kakega drugega, tej zvrsti plastike primernejšega ambienta«. Zamisel se je ohranila  zapisana le na papirju in materializirana v obliki makete. Ta ponazarja čitljivo strukturo tal znotraj štirih simetrično in stopničasto komponiranih sestavov vertikalnih blokov iz luksiranega aluminija, ki bi se zaradi svetlobnih učinkov vizualno skoraj dematerializirali. Struktura torej, ki naj bi jo predstavljali v aluminij vliti ekscerpti iz Cankarjevih tekstov, bi zadovoljila še tako kritično oko, je bil prepričan likovni kritik Aleksander Bassin. Vendar ne čas ne okolje nista bila zrela za tako smelo spomeniško rešitev. Hkrati pa žirije niso zadovoljili niti figuralni osnutki; med vabljenimi so bila poleg Tihca vsa vidna kiparska imena od Stojana Batiča, Draga Tršarja, Janeza Boljke, Petra Černeta do Janeza Lenassija. Brata Boris in Zdenko Kalin sta iz natečajne tekme izstopila. V zgodovini ljubljanskega Cankarjevega spomenika je treba podčrtati predvsem udeležbo Janeza Boljke, ki je na natečaju leta 1972 sicer zmagal, njegov »slikovito izglodani kip« pa je občinstvo odklonilo, ker je bila pisateljeva podoba preveč deformirana.

Če je bila lokacija v Zvezdi za sodobno plastiko nesprejemljiva, saj je bil po mnenju natečajne žirije na tem mestu opravičljiv le sakralni spomenik pred Nunsko cerkvijo, je novi prostor, ki je nastal po Ravnikarjevih načrtih med Maximarketom, dvema stolpnicama in Cankarjevim domom, kar klical po sodobnih kiparskih rešitvah. Arhitekt Edo Ravnikar, glavni načrtovalec Trga revolucije, je prostor med trgovsko hišo in stolpnico Ljubljanske banke poplemenitil s plastiko. V letih 1972/73 je Slavko Tihec izoblikoval pomensko odprto skulpturo vezanih jeder iz kortena, ki je od daleč podobna okroglemu zrcalu na nizkem pravokotnem podstavku, od blizu pa valovijo robovi stisnjenih plasti okoli dveh notranjih očes. Ravnikar jo je takole ocenil: »Tihčeva plastika v vsej svoji dopolnjujoči lepoti je drugače kot ponavadi predvsem sveže plastično doživetje krožnih črt ob ostrih vertikalah arhitekture.

Po večletnih zapletih je bil leta 1982 v Ravnikarjevem arhitekturnem kompleksu ob Cankarjevem domu končno postavljen spomenik Ivanu Cankarju, Tihčeva nagrajena različica iz leta 1979. Spomeniška rešitev sodi v kiparjevo obdobje intenzivnega ukvarjanja s kontejnerji, prispodobo urejenosti civilizacije v 20. stoletju in v raster ujetih portretov, za katere je avtorju ljubši izraz »antiportret«. Učinek  rastrskega portreta je preizkušal v fotografiji in grafiki ter ga končno prenesel še v tretjo dimenzijo. »Črtovje na mojih plastikah je nekaj podobnega kot zareze na gramofonski plošči,« pojasnjuje Tihec. »Na plošči je shranjena informacija zvoka, pri meni pa informacija lika.«  Končno izoblikovani spomenik dobi obliko kocke, na kateri se v bronastih, površinsko brušenih lamelah izrisuje pisateljev obraz. Fotografski portret, ki ga je kipar prenesel v močno povečanem merilu in rastru v nov material, ustvarja zanimivo gibljivo iluzionistično podobo. Zanjo mu je kot predloga služila fotografija Avgusta Bertholda. Na zaključni ploskvi vzporednih lamel je kipar na eni strani vgraviral faksimile pisateljevega podpisa in na drugi njegovo misel. Pri izvedbi spomenika je s Tihcem sodeloval arhitekt Mirko Zdovc, ki je v kiparjevi rešitvi zaznal še četrto dimenzijo –to gledalec občuti šele ob obhodu spomenika – ter jo primerjal s postavljeno knjigo z nekoliko razprtimi listi. Tako spomenik komunicira z ambientom, deluje pa kot sanje: ko si oddaljen, je Cankarjeva podoba jasna, ko prideš blizu, ta podoba izgine.

Ker se v letošnjem letu spominjamo Tihčeve devetdesetletnice rojstva, smo Tihčevim spomeniškim osnutkom, povezanim predvsem s Cankarjem spomenikom na razstavi dodali še eminentno portretno serijo Tihomirja Pinterja, ki je leta 1983 posnel kiparja v njegovem mariborskem ateljeju na Ruški cesti 104. Prostor v stari pritlični stavbi, kjer je bila nekoč kovačija, je kipar spremenil v nekakšen eksperimentalni laboratorij mobilne plastike. Tukaj so se rojevali velike spomeniške zasnove od mariborskega Spomenika NOB, Cankarjevega spomenika, Spomenika revolucije na Kozari in spominsko obeležje Donja Gradina, ki ga je Tihec načrtoval skupaj z arhitektom Jankom Zadravcem. Pinterjevo dragoceno pričevanje oživlja kiparja v njegovem intimnem ustvarjalnem okolju, napolnjenem z orodjem, delovnimi pripomočki, skicami in osnutki, ki ostajajo za občinstvo skrivnostna neznanka. S svojim širokokotnim objektivom je fotograf vstopil v posvečeni ateljejski prostor in svojo občutljivost osredotočil tako na umetnika kot na njegovo ustvarjalno okolje in rezultate njegovega dela. 

Breda Ilich Klančnik