Domofil(m): lokalne filmske pripovedi v UKM

Ponedeljek, 12. 11 . − Domofil(m) IX

11.00 Ciklus Evropejci: Drago Jančar

17.00 Ciklus Evropejci: Drago Jančar

18.00 Kocbek: pesnik v pogrezu zgodovine

 
 

Domofil(m) IX

  

Ciklus Evropejci: Drago Jančar

Dokumentarni film, 50', barvno, 2002

Scenarist in voditelj: Jaroslav Skrušny; snemalec: Mišo Čadež; montažer: Zlatjan Čučkov; režiser: Franci Slak; urednika: Jaroslav Skrušny, Ondřej Šrámek; Uredništvo kulturno dokumentarnih oddaj, urednik: Jani Virk; producent Boro Piperovič; produkcija: Česka televize, RTVS – TV Slovenija

Drago Jančar (1948), pisatelj, dramatik, esejist, novinar in urednik se je rodil v Mariboru in je največkrat prevajani sodobni slovenski pisatelj. Po končani Višji pravni šoli je bil najprej zaposlen kot novinar pri dnevniku Večer, nato se je preživljal kot svobodni pisatelj, za tem je prevzel mesto dramaturga pri Viba filmu in nazadnje urednikovanje pri založbi Slovenska matica v Ljubljani. Od leta 2001 je redni član SAZU. V pripovednih delih obravnava konfrontacije posameznika z aktualnim družbenim okoljem oziroma spopad med individualno človeško eksistenco in kaosom objektivnega sveta, pri tem si pogosto pomaga tudi z zgodovinsko tematiko. V osemdesetih letih so opazne postmodernistične prvine, pozneje pa se tem pridruži še tematski premik k intimnim eksistencialno odločilnim problemom. V svojem dramskem opusu upodablja posameznika, ki v sporu s posplošujočim in neobčutljivim sistemom praviloma propade. Pomembna je tudi njegova esejistika, ki se ukvarja z eksistencialnimi in političnimi vprašanji intelektualcev v sodobnem, posebej socialističnem svetu. Za svoj književni opus je prejel številne nagrade: leta 1982, 1985, 1989 in 1995 Grumovo nagrado, leta 1979 nagrado Prešernovega sklada, leta 1993 in 1995 Rožančevo nagrado, leta 1993 Prešernovo nagrado, leta 1999 in 2001 nagrado kresnik, leta 1994 evropsko nagrado za kratko prozo in leta 2003 Herderjevo nagrado. Izdal je okoli štirideset knjig, med njegova najpomembnejša pripovedna in dramska dela pa spadajo: Galjot (1978), Severni sij (1984), Pogled angela (1992), Zvenenje v glavi (1998), Katarina, pav in jezuit (2000), Veliki briljantni valček (1984), Dedalus (1988), Klementov padec (1988) in Zalezujoč Godota (1988).

Kocbek: pesnik v pogrezu zgodovine

Dokumentarni film, 89', barvno, č-b, 2003/2004

Scenaristka: Helena Koder; strokovni sodelavec: dr. Andrej Inkret; snemalec: Aleš Belak; režiser: Miran Zupanič; sodelovali so: Viktor Blažič, dr. France Bučar, Ervin Fritz, dr. Mihael Glavan, Janez Gradišnik, dr. Spomenka Hribar, dr. Andrej Inkret, Jurij Kocbek, Matjaž Kocbek, dr. Janko Kos, dr. Edvard Kovač, Peter Kovačič Peršin, Pino Mlakar, Vinko Ošlak, Boris Pahor, Tone Pavček, Jože Penca, Alojz Rebula, dr. Franc Rode, Janez Stanovnik, dr. Peter Vodopivec; strokovna sodelavka TV dokumentacije Jožica Hafner; montaža in posebni efekti: Vojislav Polić; besedilo berejo: Vlado Novak, Barbara Zupan, Vladimir Jurc; producenta: Franci Zajc, Arsmedia, Boro Piperovič; Uredništvo kulturno dokumentarnih oddaj, producent: Jaka Hemler; urednica: Živa Emeršič; odgovorni urednik kulturnih in umetniških programov: Jani Virk; produkcija: Arsmedia, RTV Slovenija

Edvard Kocbek (1904−1981), pesnik, pisatelj, esejist in prevajalec se je rodil v Vidmu ob Ščavnici. Najprej je študiral teologijo in nato romanistiko. Ob okupaciji je bil kot predstavnik krščanskih socialistov med ustanovitelji Osvobodilne fronte. Med vojno ter po njej je opravljal različne politične funkcije, dokler ni bil zaradi objave zbirke novel Strah in pogum (1951) izločen iz političnega življenja, za deset let pa tudi iz literarnega. Leta 1964 je za svojo pesniško zbirko Groza prejel Prešernovo nagrado. Hude politične obsodbe so se ponovile leta 1975, ko je izšel Pahorjev intervju s Kocbekom, v katerem je ta spregovoril o povojnem poboju domobrancev v Kočevskem rogu. Kot pesnik je izšel iz katoliškega ekspresionizma, po vojni pa je postalo njegovo pesništvo bolj refleksivno in filozofsko meditativno. Objavil je pesniške zbirke: Zemlja (1934), Groza (1963), Pentagram (1977), Poročilo (1969), Žerjavica (1974) in Nevesta v črnem (1977). Ob novelistični zbirki Strah in pogum (1951) so zelo pomembni tudi njegovi dnevniki, ki jih je pisal vse življenje: Tovarišija (1949), Slovensko poslanstvo (1964) in Listina (1967). Njegovo esejistično delo je zbrano v knjigah Svoboda in nujnost (1974) in Sodobni misleci (1981).

 

Domofil(m): lokalne filmske pripovedi v UKM

Petek, 9. 11. − Domofil(m) VIII

11.00 Kavarna Astoria

17.00 Na tirih življenja: umetnostni zgodovinar dr. Sergej Vrišer

17.45: Portret Gabrijela Kolbiča; In Gabrijelca je med tem odrasla

18.15: Kavarna Astoria

Domofil(m) VIII

Kavarna Astoria

Igrani film, 101', barvno, 1989

Scenarij: Žarko Petan; glasba: Bojan Adamič; kamera: Janez Verovšek; režija: Jože Pogačnik; uvodni šanson in kuplet na besedilo Ervina Fritza Ni še v totem Marpurgi blickriga poje: Brane Ivanc; produkcija: Viba film, Filmski sklad Republike Slovenije

 
Kavarne so bile v Mariboru v obdobju med obema vojnama pomembna družabna središča. Eno takih je bila leta 1929 odprta kavarna Astoria, ki je slovela kot lokal, kjer so se srečevali mladi in slovensko usmerjen intelektualci. Ljudje so vanjo zahajali, da bi ob pitju kave in drugih napitkov brali, se srečevali, poslušali živo glasbo ali celo igrali bridž, preferans ali šah.
 
Igrani film Kavarna Astoria pripoveduje zgodbo kavarne, katere lastnik je bil oče scenarista filma Žarka Petana. A skozi osebne zgodbe lastnika kavarne, njegove žene in sina in ob njih se izrisuje tudi zgodba mesta ter njegova socialna in nacionalna razslojenost v letih pred drugo svetovno vojno in kmalu po njej.
 
Na tirih življenja: umetnostni zgodovinar dr. Sergej Vrišer

Dokumentarni film, 30', barvno, 1987

Scenarij in realizacija: Breda Kovič; snemalec: Žaro Tušar; montaža: Sonja Peklenk; Produkcija: RTV Slovenija, Uredništvo dokumentarnih oddaj TV Ljubljana; urednik: Drago Pečko

Umetnostni zgodovinar dr. Sergej Vrišer (1920−2004) je bil dolgoletni ravnatelj Pokrajinskega muzeja Maribor. Proslavil se je zlasti s svojim zavzetim znanstveno-raziskovalnim delom o baročnem kiparstvu v Mariboru in na Štajerskem, zelo ga je zanimal baročni kipar Josef Straub. Zasnoval je tudi unikatno kostumografsko zbirko Pokrajinskega muzeja Maribor. Bil je uspešen ravnatelj muzeja in muzealec, pa tudi raziskovalec, publicist in predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V dokumentarnem filmu dr. Vrišer pripoveduje o sebi in o svoji zanimivi poklicni karieri.

 
Portret Gabrijela Kolbiča

Dokumentarna reportaža, 5', barvno, 1990

Avtor: Vanda Brvar; snemalec: Kristijan Sande; produkcija: TV Slovenija – Studio Maribor

In Gabrijelca je med tem odrasla

Dokumentarna reportaža, 5', barvno, 1993

Avtor: Lučka Gruden; slika: Jože Kramer; montaža: Bojana Rudl; produkcija: TV Slovenija –Studio Maribor

 
Akademski kipar Gabrijel Kolbič sodi med najpriljubljenejše mariborske likovne ustvarjalce v obdobju po drugi svetovni vojni. Kot vsestranski umetnik, kipar, slikar, likovni pedagog in tudi pesnik je zapustil mestu in njegovi okolici neizbrisna subtilna, nostalgijo zbujajoča znamenja. V povojnem Mariboru je bil dlje časa edini akademsko izobražen kipar in pionir kiparske pedagogike, saj so iz njegovega kiparskega krožka izšli mnogi kasneje uspešno uveljavljeni slovenski likovni umetniki. Rojen je leta 1913 na Velki v Slovenskih goricah, izšolal se je v Pragi, kjer je diplomiral na Akademiji likovne umetnosti, po drugi vojni pa je svoje bogato ustvarjalno in pedagoško delo, vse do smrti leta 1995, posvetil Mariboru in Mariborčanom. Več kot pol stoletja dolgo ustvarjalno pot Gabrijela Kolbiča opredeljuje zavezanost figuraliki in zvestoba realistični kiparski tradiciji, ki sta motivsko in tematsko zakoreninjeni v okolju Slovenskih goric. V okviru javne plastike ima Gabrijel Kolbič v samem Mariboru in okolici še danes realiziranih okoli trideset javnih del, kar predstavlja svojevrsten rekord.

 

Domofil(m): lokalne filmske pripovedi v UKM

Sreda, 7. 11. − Domofil(m) VII

17.00 Ezl ek, znameniti mariborski vogal

17.30 Maribor in njegova najstarejša trta na svetu

18.00 Kleščar: film o Dušanu Vaupotiču – Duletu (pofilmski klepet: mag. Matej Dasko, moderator, Aljoša Ternovšek, Matjaž Latin, doc. dr. Peter Simonič)

Domofil(m) VII

Ezl ek, znameniti mariborski vogal

Dokumentarni film, 10', barvno, č-b, 2008

Ideja, scenarij, tekst, organizacija: Smiljan Pušenjak; kamera, ton, montaža, režija: Franc Kopič; produkcija: Franc Kopič, Smiljan Pušenjak

Znano je, da so se v Mariboru, kmalu po koncu druge svetovne vojne, pa tudi že prej, generacije srednješolske mladine srečevale, zbirale in družile na točno določenem mestu pred Kavarno Astoria na Grajskem trgu. Tega kraja se je prijelo zafrkljivo ime "ezl ek", po slovensko "oslovski vogal". Tu so mladi postajali ure in ure, se menjavali in v manjših skupinah razpravljali o športu, dogajanju v mestu, ljubezni, skratka o vsem. Konec osemdesetih let je družabno življenje na tem mestu nekako zamrlo, spomin nanj pa je ostal. Temu spominu je posvečen kratek dokumentarni film. Slikovito niza vedre spomine in zgodbe ezlekarjev – prvih »mestnih frajerjev«, očividcev, častilcev, komentatorjev, dokumentaristov … Za film sta avtorja prejela vrsto mednarodnih priznanj in nagrad.

Maribor in njegova najstarejša trta na svetu

Dokumentarni film, 11', barvno, č-b, 2010

Ideja, scenarij, tekst, organizacija: Smiljan Pušenjak; kamera, ton, montaža, režija: Franc Kopič; glasba: Renato Ribič; komentar bere: Zvone Lebar; produkcija: Franc Kopič, Smiljan Pušenjak

 
Filmska zgodba nas najprej popelje 450 let nazaj, v mestno zgodovino. V čas rojstva naše najstarejše trte, ki še vedno rodi in raste ob Dravi na Lentu, ter je vsa čila, zdrava in občudovana. V nadaljevanju niza film vizualne dokaze o zgodnji in visoki mestni vinski kulturi, katere krona je prav ta trta. Njeno "enoletno življenje" je ob rezu in trgatvi v filmu kronološko dokumentirano, začenši z njenim legendarnim »mestnim viničarjem«, žal že pokojnim, mag. Tonetom Zafošnikom, ki jo je rešil propada. Nato spoznamo njenega novega skrbnika Staneta Kocutarja, pa njenega gospodarja, ki je vedno aktualni župan s svojimi gosti s celega sveta, vinske viteze in kraljice, mnoge organizatorje in seveda nastopajoče protagoniste ob njeni svečani trgatvi (trgače iz Malečnika, Mariborski oktet, Štajersko godbo, pevce …). Za film sta avtorja prejela 4 mednarodne nagrade in priznanja.

Kleščar: film o Dušanu Vaupotiču - Duletu

Igrano-dokumentarni film, 73', barvno, 2003

Avtor predloge filma, gledališke monodrame "Kleščar": Rok Vilčnik rokgre; priredba in scenarij: Matjaž Latin, Aljoša Ternovšek; režija Matjaž Latin; kamera: Ven Jemeršič, Žiga Koritnik; glasba: Sebastijan Duh; montaža: Dafne Jemeršič; fotograf: Damjan Švarc; produkcija: TV Slovenija, Perfo production, E-motion film, Dramsko društvo MUKI

Igrano-dokumentarni film Kleščar je bil posnet leta 2002 po istoimenski gledališki igri Roka Vilčnika (alias rokgre), ki sta jo za film priredila ter po njej napisala scenarij Aljoša Ternovšek in Matjaž Latin. Kleščar je bil prvič uprizorjen 26. junija 1999 v Kulturno glasbenem brlogu Maribor v režiji Matjaža Latina. Že predstava je doživela velik uspeh in mnogo ponovitev ter gostovanj širom po Sloveniji. Osrednja figura, ki jo izvirno komično in prepričljivo upodablja Aljoša Ternovšek, je Dušan Vaupotič Dule, »tipični« fizični delavec, ki zaradi propada mariborske težke industrije ostane brez zaposlitve, zato se odloči, da bo kandidiral na volitvah. To mu omogoči, da predstavi svoja stališča o najrazličnejših stvareh in predloge za reševanje družbenih težav. »Njegovi pogledi na svet so mešanica zdravorazumske logike in naivne preproščine, a tudi radikalizma v slogu 'gostilniških' modrovanj, obremenjenih z obilico predsodkov, stereotipov, moškega šovinizma, patriarhalnega odnosa do lastne družine …« (Darinko Kores Jacks). Junak filma – Dule (Aljoša Ternovšek) je svojo pot nadaljeval tudi na slovenski nacionalni televiziji kot lik v oddaji Tistega lepega popoldneva.

 

O gostih klepeta

Mag. Matej Dasko živi in deluje v Mariboru. Trenutno je zaposlen pri društvu Zofijini Ljubimci, kjer izvaja projekt Medijskega opismenjevanja. Leta 1996 je diplomiral iz likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Mariboru, kjer si je kasneje pridobil tudi naziv magistra sociologije. Dolgo se je udejstvoval v pedagoških vodah, kot organizator programov ustvarjalnega preživljanja prostega časa in kot publicist. Tri leta je bil asistent iz predmeta socialna antropologija pri prof. dr. Vesni Vuk Godina na Oddelku za sociologijo Pedagoške fakultete v Mariboru. Zadnja leta se posveča preučevanju nepremične kulturne dediščine. Veliko časa namenja raziskovanju neznanih lokacij s sledmi prastarih kultur in naravnih posebnosti, ki jih kot strasten fotograf dokumentira. Dve izmed številnih odkritih lokacij, naselbinski kompleks iz srednje in zaključka bronaste dobe, je potrdila tudi stroka. Skozi projekt Tur(m)istika, ki ga izvaja zadnji dve leti, deluje tudi na področju osveščanja in popularizacije kulturne in naravne dediščine.

Igralec Aljoša Ternovšek je svojo gledališko pot začel na Prvi gimnaziji v Mariboru, kjer je z Matjažem Latinom in Sebastijanom Horvatom ustanovil Mladinsko gledališče Rusli. Po zaslugi takratnega ravnatelja Rudija Mogeta, ki jim je bil izredno naklonjen, so pripravljali  po dve produkciji na šolsko leto, vključno s številnimi proslavami. Študiral je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Prva njegova premiera v profesionalnem gledališču je bila Smrt trgovskega potnika v režiji Žarka Petana in z Borisom Cavazzo v glavni vlogi v Mestnem gledališču ljubljanskem, njegova prva glavna vloga pa je bil Alan Strang v Equusu Petra Shafferja in v režiji Tomija Janežiča. V Mestnem gledališču ljubljanskem je ustvarjal do leta 2005. Sledila so zelo ustvarjalna in plodna dobra štiri leta v Mestnem gledališču Ptuj, nato pa obdobje svobodnjaštva. Od avgusta lani je član Prešernovega gledališča v Kranju. Pravi, da se je z velikim veseljem odzval vabilu direktorice in umetniške vodje, saj ga čakajo nove dogodivščine in da mogoče celo najde tisti opojni in mamljivi vonj po šminki in prahu, ki je skrit v njegovem prvem spominu na gledališče in ga še vedno išče.

 

Matjaž Latin sodi med gledališke ustvarjalce srednje generacije. Gledališko režijo je študiral na Akademiji za dramsko umetnost v Zagrebu. Doslej je zrežiral že preko petdeset uprizoritev, področje njegovega delovanja pa ne zajema zgolj gledališča, temveč tudi film in televizijo, ob režiji tudi igro. Kljub vsemu pa je dejaven predvsem v gledališčih. Doslej je režiral domala na vseh slovenskih odrih, pogosto pa ustvarja tudi na Hrvaškem. Med njegove odmevnejše uprizoritve v Sloveniji sodijo Koljadev Murlin Murlo (Mestno gledališče ljubljansko, 1998), Družinske zgodbe Biljane Srbljanović (SNG Drama Ljubljana, 2000), Ravenhillov Shopping and Fucking (SNG Maribor, 2001), Berkoffov Jamr (Mestno gledališče Ptuj, 2002), Panychevo Bdenje (Mestno gledališče Ptuj, 2005), Delaneyjin Okus po medu (SNG Drama Ljubljana, 2006), Bojčev Orkester Titanik (SNG Nova Gorica, 2007), Skubicevi Neskončno šteti dnevi (SNG Nova Gorica, 2009), Obdlanjenje v Spokanu  Martina McDonagha (SLG Celje,2012) idr.  V sklopu Evropske prestolnice kulture Maribor 2012 je sodeloval pri dokumentarni proslavi Was ist Maribor in predstavi na turističnem vlakcu Safari tour Maribor. Leta 2002 je zrežiral svoj filmski prvenec Kleščar, v letu 2012 pa dokumentarni film Besede onkraj vidnega. Igral je tudi glavno vlogo v slovenskem celovečernem filmu Damjana Kozoleta Porno film.

Doc. dr. Peter Simonič je antropolog in publicist, zaposlen na Univerzi v Ljubljani. Raziskuje na področju politike, ekonomije, ekologije, kulture in menedžmenta. Predaval je na univerzah v Beogradu, Zagrebu, Skopju, Sevilli, Portu, Dunaju in Stockholmu. Je avtor dveh knjig: Pustovanje in karneval v Mariboru (2003) in Kaj si bo narod mislil? Ritual Slovenske državnosti (2009). Uredil je več zbornikov, nazadnje Leksikon mariborske družbe in kulture (2012), za katerega je združilo moči 160 avtorjev.   

 

Domofil(m): lokalne filmske pripovedi v UKM

Ponedeljek, 5. 11. − Domofil(m) VI

11.00 Hugo Wolf: poklican in izbran

17.00 Placebo  

18.45 Hugo Wolf: poklican in izbran
 

Domofil(m) VI

Hugo Wolf: poklican in izbran

Dokumentarni film, 75', barvno, č-b, 1993/94

Scenarij, redakcija in organizacija: Jasna Novak; koscenarist in režiser: Marjan Frankovič; direktor fotografije in snemalec: Andrej Lupinc; strokovni sodelavec: Jože Leskovar; interpret besedil: Jurij Souček; interpreti skladb Huga Wolfa: Marjana Lipovšek idr.; posnetki: Glasbena produkcija RTV Slovenija; Redakcija za resno glasbo in balet, urednik: Jani Golob; Umetniški program TV, odgovorni urednik: Jaroslav Skrušny; produkcija: TV Slovenija

Avstrijski skladatelj slovenskega rodu Hugo Wolf se je rodil 13. marca 1860 v Slovenj Gradcu. Oba njegova starša – mati Katherina (Katarina) in oče Philipp Wolf (Filip Volk) sta imela slovenske prednike. Po očetovi strani rod izhaja iz Šentjurja pri Celju – praded se je pisal Joseph Volk. Po prihodu v Slovenj Gradec s pretežno nemškim prebivalstvom so slovenski priimek Volk zamenjali z nemškim, saj se je bila obrtniška družina usnjarjev, ki si je želela povzpeti na družbeni lestvici, skoraj prisiljena sprijazniti s ponemčenjem. Tako tudi Hugo, kasnejši skladatelj, pravzaprav ni imel prave možnosti, da bi se naučil slovensko.  Po končani ljudski šoli v Slovenj Gradcu je nadaljeval šolanje na gimnazijah v Gradcu, Št. Pavlu in Mariboru, vendar s tem ni imel sreče. V Mariboru je začel skladati (samospeve in klavirska dela) ter se udejstvoval kot violinist v orkestru. Eno leto je stanoval v današnji Miklošičevi ulici, eno leto pa v današnji Mladinski ulici, kjer mu je Univerza v Mariboru leta 1995 odkrila spominsko ploščo. S petnajstimi leti je odšel na Dunaj, kjer je začel študij na glasbeni akademiji, ki pa je ni končal. Življenje v velikem mestu ga je hitro potegnilo v svoj vrtinec in ga na neki način povozilo. Komaj sedemnajstleten je zbolel za sifilisom in potem le še umiral. Zaradi ekstravagantnega in neprilagodljivega značaja je živel vse prej kot umirjeno. Obdobjem neverjetne ustvarjalnosti so sledila obdobja depresije. Zadnja leta je preživel v sanatoriju, v sifilistični blaznosti z redkimi trenutki prisebnosti. Umrl je 22. februarja 1903 na Dunaju, star komaj 43 let. Preden je hudo duševno zbolel, se je preživljal kot operni dirigent v Salzburgu, pa tudi kot glasbeni kritik pri dunajskem listu Salonblatt. V svojem kratkem življenju je ustvaril več kot 300 samospevov, številna zborovska, komorna in klavirska dela ter opero Der Corregidor. Wolfa pojejo vsi, ki kaj veljajo na področju samospeva, kajti njegova glasba zdrži vse primerjave, tudi s Schubertom in Brahmsom. Besedila za samospeve je izbiral pri pomembnih pesnikih (E. Mörike, J. Eichendorf, J. W. Goethe), po katerih se tudi imenujejo nekateri cikli samospevov. Wolf je znan tudi po skladbi za godala, imenovani Italijanska senerada in po simfonični pesnitvi Penthesilea. 

Placebo

Dokumentarni film, 90', barvno, 2012 

Režija, kamera in montaža: Rudi Uran; izvajajo: Carmina Slovenica, Sabina Cvilak, Bernhard Landauer, Jožica Avbelj, Olga Kacjan, Marko Hatlak, Karmen Pečar, Musica Cubicularis, Slovenski komorni zbor, Kaja Lorenci idr.; glasba: G. B. Pergolesi, J. S. Bach, J. Cooper, A. Vivaldi, P. Vasks, G. Bryars, K. Šilec; ko-produkcija: Carmina Slovenica, Kramberger + Uran, Choregie - Novoglasbeno gledališče Maribor.

Vokalno gledališče, koncertni zbor, produkcijska hiša, pevska šola in založba Carmina Slovenica je ponos mesta Maribor. Zbor sodi med vodilne tovrstne ansamble v svetovnem merilu. Zbral je vrsto zlatih odličij na mednarodnih tekmovanjih, koncertira po vsem svetu, snema pa za številne radijske in televizijske postaje. Izdal je več kot 16 zgoščenk, LP-jev in DVD-jev. Zaznamuje ga odprt, kreativen odnos do zvočnosti ter izviren in tematsko zaokrožen program. Posebej je naklonjen izvajanju zgodnje, etnične vokalne in sodobne (avantgardne) glasbe. S »choregie – vokalnim gledališčem ali gledališčem glasov« uvaja koncept, ki vključuje glasbo, gib, igro in druge odrske elemente. Med njegovimi številnimi uspeh za uspehom nizajočimi projekti so Placebo ali Komu potok solz ne lije, Rusalke, Prošnja za besede, Perspektiva Vzhod, Musica Inaudita, Scivias, Vampirabile, Iz veka vekov..., Adiemus, Drum Café, Na juriš in the mood! idr.

Dokumentarni film o scenskem koncertu v 14 slikah PLACEBO ali Komu potok solz ne lije avtorice Karmine Šilec spremlja nastanek in realizacijo glasbeno-scenskega projekta in prinaša zanimiv vpogled v ozadje priprav in nastajanja predstav choregie. Oko kamere je pokukalo na vaje, v garderobe, v zaodrje, v scenske delavnice …

 

Vabilo na otvoritev razstave, Evangeličanski Maribor, 30.10.2012 ob 18.00, Galerija K8 (Koroška c.8)

Vabilo na otvoritev razstave, Reformacija v Prekmurju, Univerzitetna knjižnica Maribor, 30.10.2012 ob 11.00

V soboto, 27. oktobra 2012, vas vabimo v Univerzitetno knjižnico Maribor na prireditve ob 100. obletnici rojstva skladatelja, pianista, dirigenta, aranžerja in fotografa Bojana Adamiča s skupnim naslovom Adamičevi dnevi

 

Domofil(m): lokalne filmske pripovedi v UKM

Petek, 26. 10. − Domofil(m) V

11.00 Ipavci: družinska kronika, 3. epizoda: Benjamin

17.00 Ipavci: družinska kronika, 4. epizoda: Gustav

18.30 Fran Žižek: TV portret

Domofil(m) V

 

Ipavci: družinska kronika, 4. epizoda: Gustav

Igrano-dokumentarna TV nadaljevanka, 72', barvno, č-b, 1976

Igrajo: Rado Pavalec, Maja Šugman, Kristijan Muck, Tone Kuntner idr.

 

Življenje in delo Benjamina ter njegovega dve leti mlajšega brata Gustava Ipavca (1831−1908) sta tesno povezana. Oba sta se šolala v Šentjurju in v Celju, pozneje pa v Gradcu, kjer sta tudi maturirala. Kasneje sta se vpisala na triletno zdravstveno šolo v Gradcu, kjer sta diplomirala. Študij sta nadaljevala na Dunaju. Ta epizoda je posvečena Gustavu, ki se je po krajšem bivanju v Budimpešti naselil v Šentjurju, kjer je prevzel očetovo zdravniško prakso. Več desetletij je bil šentjurski župan. V zakonu s Karolino Amon iz Laškega je imel deset otrok, med njimi Josipa, poznejšega zdravnika in skladatelja. Organiziral je kulturno in gospodarsko življenje ter sodeloval z Glasbeno Matico. Njegova velika zasluga je, da je postal Šentjur trdnjava slovenske narodne zavednosti. Ustvarjal je predvsem vokalno glasbo, ki je znala navdušiti poslušalce in izražati njihovo slovensko pripadnost. Njegove spevne melodije so se hitro priljubile po vsej Sloveniji in še danes niso izgubile svojevrstne mičnosti. Med njimi so pesmi Slovenec sem, Slovensko dekle, Budnica, Planinska roža, Danici, O mraku idr. V osemdesetih letih je Gustav v Šentjurju ustanovil mešani zbor in zanj tudi komponiral. V začetku leta 1907 je težko zbolel za vnetjem ledvic in vodenico. Večinoma se je zdravil sam, z nasveti pa mu je pomagal sin Josip, takrat že zdravnik v Šentjurju. Umrl je 20. avgusta 1908. Šentjurčani so mu priredili velik pogreb. Štiri mesece kasneje, 20. decembra 1908, pa je v Gradcu umrl tudi Benjamin Ipavec. Pokopali so ga na šentlenarškem pokopališču.

  

Fran Žižek: TV portret

Televizijski portret, 50' in 54', barvno, č-b, 1996

Scenarij in režija: Janez Drozg; snemalec: Ivo Belec; montaža: Stane Otorepec, Zlatjan Čučkov, Zvone Judež; urednik: Toni Tršar; producenta: Milan Blažin, Boro Piperovič; odgovorni urednik kulturnih in umetniških programov: Jaroslav Skrušny; produkcija: Triada, TV Slovenija

 

Televizijski, radijski in gledališki režiser Fran Žižek se je rodil na Studencih pri Mariboru leta 1914 in po končani gimnaziji že režiral prva dela v amaterskih gledališčih. Leta 1936 se je vpisal na dramski oddelek Državnega konservatorija in na novinarski oddelek Svobodne šole političnih ved, kjer je leta 1938 absolviral, študij dramskih ved pa opustil. V Mariboru je leta 1938 z brezposelnimi igralci in amaterji ustanovil Neodvisno gledališče kot alternativo poklicnemu, vendar je bilo le-to kmalu prepovedano. Istega leta je prevzel umetniško vodstvo Mestnega gledališča na Ptuju. Leta 1940 je bil vpoklican v vojsko, bil zajet in leta 1943 izpuščen. Do vrnitve v Maribor  leta 1945 se je zaposlil v gledališču v Žatcu na Češkem. Do svoje upokojitve leta 1982 je deloval še v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, v Gledališču Slovenskega primorja v Kopru in v ljubljanski Drami ter na Radiu in televiziji v Ljubljani. Poleg dramskega delovanja velja za enega izmed pionirjev slovenske televizije, saj je postavil realizacijske osnove tako rekoč vseh televizijskih zvrsti. Bil je redni profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Za svoje delo je prejel številna priznanja, tudi Velike Prešernove nagrade. Umrl je leta 2008 v Medvodah. Drugi del njegovega portreta opisuje in je posvečen rojstvu slovenske televizije.

Domofil(m): lokalne filmske pripovedi v UKM

Sreda, 24. 10. − Domofil(m) IV

17.00 Ipavci: družinska kronika, 3. epizoda: Benjamin

18.00 Ipavci: družinska kronika, 5. epizoda: Josip (pofilmski klepet: Karmen Podlesnik Marčič, moderatorka, red. prof. ddr. Igor Grdina, zasl. prof. dr. Manica Špendal, Andreja Zakonjšek Krt, Simon Dvoršak)

Domofil(m) IV

Ipavci: družinska kronika, 3. epizoda: Benjamin

Igrano-dokumentarna TV nadaljevanka, 57', barvno, 1976

Igrajo: Kristijan Muck, Milena Zupančič, Rado Pavalec, Tone Kuntner, Maja Šugman idr.

 
V tretji epizodi se Benjamin Ipavec z ženo Ano na silvestrovo ob prelomu stoletja spominja njunega življenja. Ker jima ni bilo dano imeti otrok, sta posvojila Gustavovega sina, ki pa je že pri šestih letih umrl. Benjamin je bil zelo cenjen zdravnik. Bil je član Društva zdravnikov na Štajerskem, leta 1881 pa celo predsednik tega društva. Njegov trud in napore je cenila tudi država, saj mu je podelila posebno priznanje, kasneje pa je dobil tudi zlati križec s krono. Čeprav mu je cesarska oblast očitala pisanje slovanskih budnic, je bila njegova narodna zavest neomajna. Če mu je dopuščal čas, se je udeleževal rodoljubnih manifestacij. Bil je med najbolj izpostavljenimi graškimi rodoljubi. Ob izteku dobe velikih zborovanj je bila v Vrbi na Gorenjskem velika Prešernova slavnost, na kateri je imel pomembno vlogo, saj je v obliki kantate za to priložnost uglasbil Stritarjevo pesem z naslovom Na Prešernovem domu. Tudi v pozni starosti Benjamin Ipavec ni prenehal z ustvarjanjem. Po prvi slovenski opereti Tičnik (1866) je leta 1892 napisal tudi prvo slovensko zgodovinsko opero Teharski plemiči, ki je sicer požela velik uspeh (najbolj znana je postala podoknica grofa Urha Tebi le se glasi, spev ljubeči moj), vendar je bil globoko razočaran nad neprijaznostjo in zavistjo drugih slovenskih skladateljev. V tej epizodi so med drugim opisane tudi okoliščine nastajanja in izvedbe omenjene opere, ki jo je pri njem naročilo ljubljansko Dramatično društvo.
 
Ipavci: družinska kronika, 5. epizoda: Josip

Igrano-dokumentarna TV nadaljevanka, 74', barvno, 1976

Igrajo: Tone Kuntner, Ljerka Belak, Polde Bibič, Vika Grilova idr.

 

Peta epizoda je posvečena najmlajšemu od Ipavcev, tudi skladatelju in zdravniku, nečaku Benjamina Ipavca in Gustavovemu sinu, Josipu (1873−1921). Med študijem medicine je bil zborovodja akademskega pevskega društva Triglav v Gradcu, pri čemer je dobil motivacijo za skladanje. Kompozicijo je študiral na Dunaju pri Alexandru Zemlinskem. Prvo službo je kot zdravnik dobil v dunajski vojaški bolnišnici, leta 1905 pa so ga prestavili v Zagreb. Zaradi očetove bolezni je iz vojaške službe izstopil in prevzel njegovo prakso v Šentjurju. Praktično mu je bilo dano le eno desetletje komponiranja. Baletna pantomima Možiček, njegova prva večja skladba, je bila dokončana leta 1901. To je hkrati prva slovenska romantična kompozicija te vrste (kasneje jo je orkestriral Viktor Parma). Svoje najobsežnejše delo, opereto Princesa Vrtoglavka pa je končal leta 1910. Glavnino njegovega ustvarjanja predstavljajo samospevi na nemška besedila, pa tudi orgel-ske skladbe. S pantomimo Možiček je celo dosegel svoj največji uspeh. Želel si je, da bi uprizorili tudi njegovo opereto, vendar kljub posredovanju prijateljev tega ni mogel doseči. Smolo je imel z libretom. Verjetno bi se bil za izvedbo trudil še naprej, a je jeseni leta 1909 težko zbolel. Nikdar več ni bil docela zdrav, tako da je opustil tudi zdravniško prakso. Začel je izgubljati prisebnost. Umrl je 8. februarja 1921 v Šentjurju, kjer je tudi pokopan. Dogajanje v pričujoči, zadnji epizodi TV nadaljevanke o Ipavcih, med drugim prikazuje dejstva okrog pantomime Možiček, okoliščine nastajanja operete Princesa Vrtoglavka, Josipove priprave na dirigiranje njene predigre v Ljubljani na koncertu Glasbene matice in njegovo napredujočo duševno bolezen.

  

O gostih klepeta

Karmen Podlesnik Marčič je novinarka Televizije Slovenija v Regionalnem RTV centru Maribor. Diplomirala je na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz slovenskega jezika in književnosti ter umetnostne zgodovine. Njeno delovno področje je kultura v okviru dnevno-informativnih oddaj na nacionalni in regionalni tv-mreži. Deset let ustvarja in vodi oddajo Glasnik – oddajo o kulturi, ki v magazinski obliki enkrat tedensko sledi dogajanju in temam s področja umetnosti in kulture na širšem Štajerskem. V svojem novinarskem delu sledi cilju poudarjati lokalno kulturno zgodovino in osebnosti, ki so zaznamovale ta prostor. V tej zvezi sodeluje tudi z Univerzitetno knjižnico Maribor in z drugimi kulturnimi institucijami. Letos je v televizijski obliki predstavila Wilhelma Tegetthoffa, Hermana Potočnika Noordunga, glasbenike Huga Wolfa, Zlatana Vaudo in druge. Zunaj poklicnih zadolžitev je bila aktivna v ljubiteljski kulturi kot organizatorka, pobudnica in vodja dveh mladinskih pevskih zborov, zadnji dve leti pa je tudi članica in pevka Komornega zbora Hugo Wolf v Mariboru. 

 

Red. prof. ddr. Igor Grdina je zgodovinar, literarni zgodovinar in publicist. Diplomiral je iz slavistike in zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1989 do 2004 je bil zaposlen na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je bil nazadnje redni profesor za starejšo in novejšo slovensko književnost. Sedaj je znanstveni svetnik na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU, sodeluje z Inštitutom za civilizacijo in kulturo in kot redni profesor predava na programih Kulturna zgodovina in Interkulturni študiji – primerjalni študij idej in kultur na Univerzi v Novi Gorici. Z vabljenimi predavanji nastopa v Nemčiji, Avstriji, Italiji in na Madžarskem. Doktoriral je iz slavistike in zgodovine, raziskovalno pa se ukvarja predvsem z zgodovino starejše slovenske književnosti, s kulturno zgodovino in politično zgodovino 19. stoletja. Za monografijo Ipavci: zgodovina slovenske meščanske dinastije je leta 2002 prejel nagrado Klio. Dejaven je kot publicist, napisal, prevedel in na novo spesnil pa je tudi nekaj libretov za opere in operete. Med najpomembnejšimi deli je novi libreto za opereto Princesa Vrtoglavka Josipa Ipavca (1997).

 

Muzikologinja in zaslužna prof. dr. Manica Špendal  je na ljubljanski Akademiji za glasbo diplomirala iz glasbene zgodovine, na Filozofski fakulteti pa iz italijanskega jezika s književnostjo. Leta 1971 je magistrirala in leta 1979 doktorirala iz muzikoloških znanosti. Najprej je poučevala na učiteljišču in na Srednji glasbeni šoli v Mariboru. Od leta 1964 je predavala zgodovino glasbe, oblikoslovje in spoznavanje inštrumentov na Pedagoški fakulteti v Mariboru, od leta 1987 kot redna profesorica. 1996 je postala zaslužna profesorica Univerze v Mariboru. Njena monografija Razvoj in značilnosti slovenskega romantičnega samospeva (1981) predstavlja prvi celovit prikaz te zvrsti. Raziskovalno se posebej posveča mariborski glasbeni zgodovini (Iz mariborske glasbene zgodovine, 2000), skladateljem, društvom, zlasti pa mariborski Operi (Glasbene predstave na odru mariborskega gledališča 1785−1861, 1975).  Izsledke objavlja v monografijah, strokovnih revijah, domači in tuji leksiki ter dnevni publicistiki. Je dobitnica Glazerjeve nagrade.

 

Sopranistka Andreja Zakonjšek Krt se je po diplomi iz glasbene pedagogike na mariborski Pedagoški fakulteti izpopolnjevala na oddelku za koncertno petje na Visoki šoli za glasbo in uprizoritveno umetnost v Gradcu, kjer je z odliko diplomirala. Od sezone 1996/1997 je kot solistka redno zaposlena v SNG Maribor, kjer se je predstavila v številnih velikih sopranskih vlogah. Redno gostuje tudi v SNG Opera in balet Ljubljana. Je prepričljiva interpretka različnih glasbenih zvrsti (od šansona, samospeva pa vse do opere in operete). Dejavna je tudi na koncertnem področju: aktivno sodeluje s Slovensko filharmonijo, Slovenskim komornim zborom, s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Mariborsko filharmonijo, pianistko Natašo Valant in drugimi. Večkrat je že nastopila na radovljiškem Festivalu za staro glasbo. Njen koncertni repertoar obsega dela od zgodnjega baroka pa vse do glasbe 20. stoletja. V Teharskih plemičih Benjamina Ipavca je pela glavno žensko vlogo, stalni del njenega repertoarja pa so tudi samospevi Benjamina in Josipa Ipavca.

 

Dirigent, pianist in profesor glasbe Simon Dvoršak je rojen v Celju. Študijsko pot je začel na Pedagoški fakulteti v Mariboru, smer glasbena pedagogika, kjer je diplomiral iz zborovskega dirigiranja pri Jožetu Fürstu, za tem pa nadaljeval študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Tam je z odliko diplomiral iz orkestralnega dirigiranja v razredu maestra Marka Letonje. Podiplomski študij je opravil v Londonu na Mountview Academy for Theatre Arts, kjer je absolviral iz smeri glasbeno gledališče. Kot asistent predava orkestralno dirigiranje na Akademiji za glasbo in je umetniški direktor Hiše kulture Celje in njenega orkestra. Vodil je številne glasbene sestave, redno pa kot dirigent sodeluje z orkestrom Slovenske filharmonije, simfoniki RTV Slovenija in ansamblom opere SNG Maribor. Kot korepetitor sodeluje tudi z mnogimi priznanimi slovenskimi solisti, katerih železni repertoar so Ipavčevi samospevi. Glavno mesto izvajanja Ipavčevih del pa gotovo zaseda ponovna odrska postavitev opere Teharski plemiči leta 2008 v SLG Celje.