Ponedeljek, 5. 11. − Domofil(m) VI
11.00
Hugo Wolf: poklican in izbran
17.00
Placebo
18.45 Hugo Wolf: poklican in izbran
|
Domofil(m) VI
|
Hugo Wolf: poklican in izbran
Dokumentarni film, 75',
barvno, č-b, 1993/94
Scenarij, redakcija in
organizacija: Jasna Novak; koscenarist in režiser: Marjan Frankovič; direktor
fotografije in snemalec: Andrej Lupinc; strokovni sodelavec: Jože Leskovar;
interpret besedil: Jurij Souček; interpreti skladb Huga Wolfa: Marjana Lipovšek
idr.; posnetki: Glasbena produkcija RTV Slovenija; Redakcija za resno glasbo in
balet, urednik: Jani Golob; Umetniški program TV, odgovorni urednik: Jaroslav
Skrušny; produkcija: TV Slovenija
Avstrijski
skladatelj slovenskega rodu Hugo Wolf
se je rodil 13. marca 1860 v Slovenj
Gradcu. Oba njegova starša – mati Katherina (Katarina) in oče Philipp
Wolf (Filip Volk) sta
imela slovenske prednike. Po očetovi strani rod izhaja iz Šentjurja pri Celju – praded se
je pisal Joseph Volk. Po prihodu v Slovenj Gradec s pretežno nemškim
prebivalstvom so slovenski priimek Volk zamenjali z nemškim, saj se je bila
obrtniška družina usnjarjev, ki si je želela povzpeti na družbeni lestvici,
skoraj prisiljena sprijazniti s ponemčenjem. Tako tudi Hugo, kasnejši
skladatelj, pravzaprav ni imel prave možnosti, da bi se naučil slovensko. Po končani ljudski šoli v Slovenj
Gradcu je nadaljeval šolanje na gimnazijah v Gradcu, Št. Pavlu in Mariboru,
vendar s tem ni imel sreče. V Mariboru je začel skladati (samospeve in
klavirska dela) ter se udejstvoval kot violinist v orkestru. Eno leto je stanoval
v današnji Miklošičevi ulici, eno leto pa v današnji Mladinski ulici, kjer mu
je Univerza v Mariboru leta 1995 odkrila spominsko ploščo. S petnajstimi leti
je odšel na Dunaj, kjer je začel študij na glasbeni
akademiji, ki pa je ni končal. Življenje v velikem mestu ga je hitro
potegnilo v svoj vrtinec in ga na neki način povozilo. Komaj sedemnajstleten je
zbolel za sifilisom in potem le še umiral. Zaradi
ekstravagantnega in neprilagodljivega značaja je živel vse prej kot umirjeno.
Obdobjem neverjetne ustvarjalnosti so sledila obdobja depresije. Zadnja leta je
preživel v sanatoriju, v sifilistični blaznosti z redkimi trenutki prisebnosti.
Umrl je 22. februarja 1903 na Dunaju, star komaj 43 let. Preden je hudo duševno zbolel, se je
preživljal kot operni dirigent v Salzburgu, pa tudi kot glasbeni kritik pri
dunajskem listu Salonblatt. V svojem kratkem življenju je ustvaril več kot 300 samospevov, številna zborovska, komorna in klavirska dela ter opero Der Corregidor. Wolfa pojejo vsi, ki kaj veljajo na področju
samospeva, kajti njegova glasba zdrži vse primerjave, tudi s Schubertom in Brahmsom.
Besedila za samospeve je izbiral pri pomembnih pesnikih (E. Mörike, J.
Eichendorf, J. W. Goethe), po katerih se tudi imenujejo nekateri cikli
samospevov. Wolf je znan tudi po
skladbi za godala, imenovani Italijanska
senerada in po simfonični pesnitvi Penthesilea.
Placebo
Dokumentarni film, 90', barvno,
2012
Režija, kamera in montaža: Rudi Uran; izvajajo: Carmina
Slovenica, Sabina Cvilak, Bernhard Landauer, Jožica Avbelj, Olga Kacjan, Marko
Hatlak, Karmen Pečar, Musica Cubicularis, Slovenski komorni zbor, Kaja Lorenci
idr.; glasba: G. B. Pergolesi, J. S. Bach, J. Cooper, A. Vivaldi, P. Vasks, G.
Bryars, K. Šilec; ko-produkcija: Carmina Slovenica, Kramberger + Uran, Choregie
- Novoglasbeno gledališče Maribor.
Vokalno gledališče,
koncertni zbor, produkcijska hiša, pevska šola in založba Carmina Slovenica
je ponos mesta Maribor. Zbor sodi med vodilne tovrstne ansamble v svetovnem
merilu. Zbral je vrsto zlatih odličij na mednarodnih tekmovanjih, koncertira po
vsem svetu, snema pa za številne radijske in televizijske postaje. Izdal je več
kot 16 zgoščenk, LP-jev in DVD-jev. Zaznamuje ga odprt, kreativen odnos do
zvočnosti ter izviren in tematsko zaokrožen program. Posebej je naklonjen
izvajanju zgodnje, etnične vokalne in sodobne (avantgardne) glasbe. S »choregie
– vokalnim gledališčem ali gledališčem glasov« uvaja koncept, ki vključuje
glasbo, gib, igro in druge odrske elemente. Med njegovimi številnimi uspeh za uspehom
nizajočimi projekti so Placebo ali Komu potok solz ne lije, Rusalke,
Prošnja za besede, Perspektiva Vzhod, Musica Inaudita, Scivias,
Vampirabile, Iz veka vekov..., Adiemus, Drum Café, Na
juriš in the mood! idr.
Dokumentarni film o scenskem
koncertu v 14 slikah PLACEBO ali Komu potok solz ne lije avtorice Karmine Šilec spremlja nastanek in realizacijo glasbeno-scenskega
projekta in prinaša zanimiv vpogled v ozadje priprav in nastajanja predstav choregie. Oko kamere je pokukalo na
vaje, v garderobe, v zaodrje, v scenske delavnice …
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar