ponedeljek, 5. november 2012

Domofil(m): lokalne filmske pripovedi v UKM


Ponedeljek, 5. 11. − Domofil(m) VI

11.00 Hugo Wolf: poklican in izbran

17.00 Placebo  

18.45 Hugo Wolf: poklican in izbran
 
Domofil(m) VI

Hugo Wolf: poklican in izbran

Dokumentarni film, 75', barvno, č-b, 1993/94

Scenarij, redakcija in organizacija: Jasna Novak; koscenarist in režiser: Marjan Frankovič; direktor fotografije in snemalec: Andrej Lupinc; strokovni sodelavec: Jože Leskovar; interpret besedil: Jurij Souček; interpreti skladb Huga Wolfa: Marjana Lipovšek idr.; posnetki: Glasbena produkcija RTV Slovenija; Redakcija za resno glasbo in balet, urednik: Jani Golob; Umetniški program TV, odgovorni urednik: Jaroslav Skrušny; produkcija: TV Slovenija

Avstrijski skladatelj slovenskega rodu Hugo Wolf se je rodil 13. marca 1860 v Slovenj Gradcu. Oba njegova starša – mati Katherina (Katarina) in oče Philipp Wolf (Filip Volk) sta imela slovenske prednike. Po očetovi strani rod izhaja iz Šentjurja pri Celju – praded se je pisal Joseph Volk. Po prihodu v Slovenj Gradec s pretežno nemškim prebivalstvom so slovenski priimek Volk zamenjali z nemškim, saj se je bila obrtniška družina usnjarjev, ki si je želela povzpeti na družbeni lestvici, skoraj prisiljena sprijazniti s ponemčenjem. Tako tudi Hugo, kasnejši skladatelj, pravzaprav ni imel prave možnosti, da bi se naučil slovensko.  Po končani ljudski šoli v Slovenj Gradcu je nadaljeval šolanje na gimnazijah v Gradcu, Št. Pavlu in Mariboru, vendar s tem ni imel sreče. V Mariboru je začel skladati (samospeve in klavirska dela) ter se udejstvoval kot violinist v orkestru. Eno leto je stanoval v današnji Miklošičevi ulici, eno leto pa v današnji Mladinski ulici, kjer mu je Univerza v Mariboru leta 1995 odkrila spominsko ploščo. S petnajstimi leti je odšel na Dunaj, kjer je začel študij na glasbeni akademiji, ki pa je ni končal. Življenje v velikem mestu ga je hitro potegnilo v svoj vrtinec in ga na neki način povozilo. Komaj sedemnajstleten je zbolel za sifilisom in potem le še umiral. Zaradi ekstravagantnega in neprilagodljivega značaja je živel vse prej kot umirjeno. Obdobjem neverjetne ustvarjalnosti so sledila obdobja depresije. Zadnja leta je preživel v sanatoriju, v sifilistični blaznosti z redkimi trenutki prisebnosti. Umrl je 22. februarja 1903 na Dunaju, star komaj 43 let. Preden je hudo duševno zbolel, se je preživljal kot operni dirigent v Salzburgu, pa tudi kot glasbeni kritik pri dunajskem listu Salonblatt. V svojem kratkem življenju je ustvaril več kot 300 samospevov, številna zborovska, komorna in klavirska dela ter opero Der Corregidor. Wolfa pojejo vsi, ki kaj veljajo na področju samospeva, kajti njegova glasba zdrži vse primerjave, tudi s Schubertom in Brahmsom. Besedila za samospeve je izbiral pri pomembnih pesnikih (E. Mörike, J. Eichendorf, J. W. Goethe), po katerih se tudi imenujejo nekateri cikli samospevov. Wolf je znan tudi po skladbi za godala, imenovani Italijanska senerada in po simfonični pesnitvi Penthesilea. 

Placebo

Dokumentarni film, 90', barvno, 2012 

Režija, kamera in montaža: Rudi Uran; izvajajo: Carmina Slovenica, Sabina Cvilak, Bernhard Landauer, Jožica Avbelj, Olga Kacjan, Marko Hatlak, Karmen Pečar, Musica Cubicularis, Slovenski komorni zbor, Kaja Lorenci idr.; glasba: G. B. Pergolesi, J. S. Bach, J. Cooper, A. Vivaldi, P. Vasks, G. Bryars, K. Šilec; ko-produkcija: Carmina Slovenica, Kramberger + Uran, Choregie - Novoglasbeno gledališče Maribor.

Vokalno gledališče, koncertni zbor, produkcijska hiša, pevska šola in založba Carmina Slovenica je ponos mesta Maribor. Zbor sodi med vodilne tovrstne ansamble v svetovnem merilu. Zbral je vrsto zlatih odličij na mednarodnih tekmovanjih, koncertira po vsem svetu, snema pa za številne radijske in televizijske postaje. Izdal je več kot 16 zgoščenk, LP-jev in DVD-jev. Zaznamuje ga odprt, kreativen odnos do zvočnosti ter izviren in tematsko zaokrožen program. Posebej je naklonjen izvajanju zgodnje, etnične vokalne in sodobne (avantgardne) glasbe. S »choregie – vokalnim gledališčem ali gledališčem glasov« uvaja koncept, ki vključuje glasbo, gib, igro in druge odrske elemente. Med njegovimi številnimi uspeh za uspehom nizajočimi projekti so Placebo ali Komu potok solz ne lije, Rusalke, Prošnja za besede, Perspektiva Vzhod, Musica Inaudita, Scivias, Vampirabile, Iz veka vekov..., Adiemus, Drum Café, Na juriš in the mood! idr.

Dokumentarni film o scenskem koncertu v 14 slikah PLACEBO ali Komu potok solz ne lije avtorice Karmine Šilec spremlja nastanek in realizacijo glasbeno-scenskega projekta in prinaša zanimiv vpogled v ozadje priprav in nastajanja predstav choregie. Oko kamere je pokukalo na vaje, v garderobe, v zaodrje, v scenske delavnice …

 

Ni komentarjev:

Objavite komentar