Domofil(m): lokalne filmske pripovedi v UKM

Sreda, 14. 11. − Domofil(m) X

17.00 Pot na Šumik: portret Andreja Brvarja

18.00 Portret pesnika Franceta Forstneriča (pofilmski klepet: Borut Gombač, moderator, Melita Forstnerič Hajnšek, Andrej Brvar, Marijan Kramberger)

Domofil(m) X

Pot na Šumik: portret Andreja Brvarja

Dokumentarni film, 49', barvno, č-b, 2001

Scenarij: Mitja Čander; režija: Marko Radmilovič; snemalec: Igor Dolinar; montaža in zvokovna obdelava: Goran Glavičič; pričevalci: Aleš Berger, Mitja Čander, France Forstnerič, Niko Grafenauer, Drago Jančar, Marijan Kramberger, Tone Partljič, Andrej Rant, Zorko Simčič, Ivo Svetina, dr. Marjan Skalicky; izvršni producent: Marko Radmilovič; Uredništvo kulturno-dokumentarnih oddaj, producent: Boro Piperovič; urednik: Jani Virk; odgovorna urednica kulturnih in umetniških programov: dr. Melita Zajc; produkcija: Kino Svečina in TV Slovenija

Pesnik, esejist, urednik in lektor Andrej Brvar je bil rojen 8. avgusta leta 1945 v Čačku v Srbiji, kamor so Nemci na začetku druge svetovne vojne izgnali njegova starša. Sedemletnega Andreja sta še pred svojo vrnitvijo leta 1956 poslala k babici (očetovi mami, po rodu Primorki in hčeri vipavskega pesnika in odrskega pisca Franca Radoslava Silvestra) v Maribor, da bi hodil v slovensko šolo. V gimnazijskih letih je bil sprva prepričan, da bo šolanje nadaljeval na akademiji za likovno umetnost. Toda moč besede ga je počasi, a vztrajno začela privlačevati bolj kot risba in barva, zato se je po maturi vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, smer primerjalna književnost in italijanščina. Likovna umetnost je ostala do danes njegov vzporedni medij, slika pa tudi temeljni element njegove poezije.

Študentska leta v Ljubljani je preživel zelo intenzivno, ob danes že legendarnem profesorju Dušanu Pirjevcu je prvič našel svoje »mesto znotraj takratne literature in mišljenja.« Leta 1966 mu je osupljiva drugačnost pesniške zbirke Poker Tomaža Šalamuna odprla povsem nov, osvobajajoč pogled na svet in literaturo. Z navdušenjem je sodeloval v avantgardnem Gledališču Pupilije Ferkeverk in tudi pri študentskih nemirih oziroma zasedbi filozofske fakultete ter seveda pisal poezijo.

 

Po diplomi se je odločil za vrnitev v Maribor, ker so ga na Dravo in mestno okolico vezala mnoga temeljna doživetja, ki so oblikovala njegovo osebnost in že takrat našla odsev v njegovi poeziji. Zavzemal se je za regionalno družbeno ureditev Slovenije, ki naj bi kljub razpršenosti omogočala bistveno večjo kreativnost. Za to so se zavzemali še drugi in nastala je mariborska "peterica" (Andrej Brvar, France Forstnerič, Drago Jančar, Marijan Kramberger, Tone Partljič). Skupaj so leta 1973 izdali znameniti zbornik Skupaj. Z njim so želeli »na manifestiven način pokazati, da se da dobro in sodobno pisati tudi izven nacionalnega središča ...«, kjer je po Brvarjevem mnenju še danes prevelika koncentracija literatov in intelektualcev.

 

V Mariboru je Brvar služboval do leta 1989 kot lektor v Mariborski knjižnici, nato kot urednik za izvirno leposlovje in humanistiko pri Založbi Obzorja, od leta 2002 do upokojitve pa v uredništvu študentske založbe Litera. Bistven je njegov založniški in avtorski prispevek k odkrivanju korenin mariborske kulture in k spodbujanju njenega aktualnega vitalnega dela. Vitalistično pretakanje iz življenja v literaturo in nazaj, genius loci, vztrajanje v Mariboru, čudenje nad čudežem naravnega cikla – so osišča njegovega dela. Leta 1999 je uredil kultno Mariborsko knjigo. Med njegovimi pesniškimi zbirkami so: Slikanica (1969), Kdo je ubil Holoferna (1973), Osemnajst pesmi plus dodatek (1979), Pesnitev o tem, kako je nastajala neka pesniška zbirka (1981), Skrčka čez palico (izbor, 1984), Domača naloga (za mladino, 1985), Mala Odiseja (za mladino, 1988), Zimska romanca (za mladino, 1988), Pesnitve in pesmi (1990) in Popoldan (1996). Leta 2011 je pripravil in napisal spremno besedo k antologiji slovenske pesmi v prozi z naslovom Brez verzov, brez rim. V zadnji pesniški zbirki (Naplavine, 2004) je razkril, da je pognal korenine v štajerski prestolnici tudi ali pa morda predvsem zaradi mame, ki mu je v daljni Srbiji s hrepenečim pripovedovanjem o Mariboru pričarala »mili otroški privid«, za katerim hodi še danes.

 
Portret pesnika Franceta Forstneriča

Dokumentarni film, 32', barvno, č-b, 1998

Avtor: Vanda Brvar; slika: Zoran Vadnu; montaža: Branka Kirič; pesmi je bral: Vlado Novak; urednik: Franček Jauk; produkcija: RTV Slovenija, Regionalni center Maribor, TV program

 

Pesnik, pripovednik, novinar in član znamenite mariborske "peterice" France Forstnerič se je rodil 29. januarja 1933 v Pobrežju pri Ptuju. Po ptujski gimnaziji je obiskoval Višjo pedagoško šolo v Ljubljani. Učiteljeval je v Leskovcu in Zavrču v Halozah ter v Središču ob Dravi. Šestnajst let je bil novinar Večera in prav toliko časa Dela. Ob delu je diplomiral iz sociologije na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani.

Z zrelo poezijo, z zbirkami Dolgo poletje (1968), Pijani kurent (1971) in Ljubstava (1981) je iznašel barvito, sočno lokalno ("štajersko") metaforo za globalni problem človekove prizemnosti in za poskuse njenega preseganja. Nagonsko je zadel ravnotežje oziroma plodno napetost med diskurzivno disciplino in svobodo jezikovne igre. Pisal je dela za odrasle in mladino. Vanje je vključeval pokrajinske značilnosti: Haloze, Dravo in kurente, objavljati pa je začel v Novih obzorjih v drugi polovici petdesetih let. Njegova prva objavljena pesem je bila Moj vlak je odpeljal v noč (1956), prva pesniška zbirka pa Zelena ječa (1961). Nagrajen je bil z nagradami Prešernovega sklada, Levstikovo, Tomšičevo, Glazerjevo listino in z Glazerjevo nagrado za življenjsko delo. Leta 1993 je izšel izbor Forstneričeve poezije pri Založbi Obzorja z naslovom Drava življenja. Objavil je med drugim tudi knjigo zgodb za otroke Srakač in pesmi za otroke Bela murva, pa knjigo novel Brlog (1987). Bil je urednik in pobudnik zbornika Siti in lačni Slovenci (1969) in soavtor monografije Jože Košar, humanist in založnik (2000). Kulturna pot po občini Videm pri Ptuju, imenovana Srakačeva pot, je dobila ime po njegovem istoimenskem mladinskem delu. Forstneričeva življenjska pot se je končala 22. maja 2007 v Mariboru.

 
O gostih klepeta

Pesnik, pisatelj in dramatik Borut Gombač je rojen v Mariboru, kjer tudi živi in dela. Po poklicu in izobrazbi je knjižničar, zaposlen v Univerzitetni knjižnici Maribor. Izdal je osem knjig za odrasle in mladino, dve zgoščenki z uglasbeno poezijo, ob tem pa je tudi avtor ali soavtor številnih radijskih, lutkovnih in gledaliških iger. Je dobitnik Glazerjeve listine 2006, nagrade za vrhunske dosežke na področju literature Mestne občine Maribor in eden izmed pobudnikov in organizatorjev Slovenskih dnevov knjige v Mariboru.

 

Hči Franceta Forstneriča, novinarka in publicistka Melita Forstnerič Hajnšek, je diplomirala na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani iz francoskega jezika in književnosti ter slovenskega jezika in književnosti. Njeni članki so citirani v slovenski enciklopedistiki in leksikografiji. Bila je dolgoletna urednica kulturne redakcije dnevnika Večer in sourednica kulturne revije Dialogi. Sodelovala je kot publicistka z različnimi kulturnimi in s kulturo povezanimi mediji. Leta 2000 je v soavtorstvu ob 50. obletnici Založbe Obzorja izdala monografsko knjigo Jože Košar – humanist in založnik, leta 2007 pa hrvaško-slovensko knjigo Zagrebški Slovenci 2005−2007. Kot soavtorica je sodelovala tudi pri monografiji ob 80-letnici SNG Maribor V vrtincu nasprotij, pri Leksikonu mariborske družbe in kulture in pri projektu Po poteh slovenskih književnikov v založništvu Društva slovenskih pisateljev. Bila je in je še članica številnih žirij. Je dobitnica Glazerjeve listine 2012.

Pesnik, esejist in urednik Andrej Brvar je diplomiral iz italijanskega jezika in književnosti in primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti. Najprej je bil zaposlen kot knjižničar v Mariborski knjižnici, potem urednik v Založbi Obzorja do njenega konca, zatem v Literi do svoje upokojitve. Bistven je njegov založniški in avtorski prispevek k odkrivanju korenin mariborske kulture in k spodbujanju njenega aktualnega vitalnega dela. Vitalistično pretakanje iz življenja v literaturo in nazaj, genius loci, vztrajanje v Mariboru, čudenje nad čudežem naravnega cikla – so osišča njegovega dela. Leta 1999 je uredil kultno Mariborsko knjigo. Izdal je številne pesniške zbirke. Bil je član "peterice" in literarne skupine 442.

 

Marijan Kramberger je pesnik, pisatelj, esejist, kritik, literarni zgodovinar in prevajalec. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je diplomiral iz svetovne književnosti, slovenščine in nemščine. Od leta 1963 do 1965 je bil urednik in lektor pri Založbi Obzorja v Mariboru. Nato je bil več kot dvaintrideset let, od leta 1965 do 1997, svobodni književnik. Leta 1998 se je upokojil. V esejih o literaturi in družbenopolitičnih tekstih je samohodec, v nasprotju s tradicionalno slovensko miselnostjo. Leta 1971 se je posvetil projektu Matematika človeške duše. Lovca na homokumulate je pisal od leta 1972 do 1989. Med njegovimi daljšimi proznimi deli sta Ljubezenska zgodba (1968) in Fant. Po sledovih romana (1973). Je avtor številnih razprav, kritik in esejev. Bil je član "peterice".