Iz zakladnice UKM: Petrus LOMBARDUS Libri sententiarum. UKM, Ms 136

Latinska rokopisna knjiga je najstarejše delo v knjižnici. Prepisana je bila v drugi polovici 14. stoletja. Sestavljena je iz uvoda in štirih knjig. Obsega 210 pergamentnih listov ter je bogato iluminirana. Izvor je neznan. Rokopisno knjigo je knjižnici leta 1931 podari Muzej v Mariboru. 

 

Peter Lombard

(lat. Petrus Lombardus), teolog, rojen ok. leta 1100 v Lumellognu (danes četrt mesta Novara) v Italiji, umrl 20. 6. 1160 v Parizu. Šolal se je na katoliški šoli v Novari in Lucci in tamkajšnji škof mu je omogočil nadaljevanje študija v Reimsu in Parizu. Med leti 1135 in 1150 je poučeval na katoliški šoli Notre Dame v Parizu, kjer se je srečal z vodilnimi teologi tistega časa (Peter Abelard, Hugo of Saint Victor). Njegov način poučevanja je hitro pritegnil pozornost v cerkvenih akademskih krogih in okoli leta 1145 si je pridobil naziv magister. Leta 1148 je priso-stvoval koncilu v Reimsu, leta 1150 je postal diakon in leta 1152 še arhdiakon. V duhovnika je bil posvečen med 1156 in 1159, ko je bil imenovan za pariškega škofa. Njegov grob v cerkvi St. Marcel v Parizu je bil uničen med francosko revolucijo, ohranjen pa je prepis njegovega epitafa.

 

Lombardovo najbolj znano delo je Libri Quattuor Sententiarum (The Four Books of Sentences), Štiri knjige sentenc, ki veljajo za temeljno teološko delo srednjega veka, po katerem je Lombard znan tudi kot Magister Sententiarum. Delo je napisal okoli leta 1150, v njem pa je sistematično prikazal teološka znanja tistega časa. Zbral je dela cerkvenih očetov in jih povezal v celoto. Delo je razdelil v štiri knjige, le-te pa v številna poglavja. Nobeno delo krščanske literature, razen Biblije, ni bilo tako pogosto komentirano. Knjiga sentenc je vplivala na vse glavne srednjeveške mislece, od Alberta Velikega, Tomaža Akvinskega, Williama Ockhama do Gabriela Biela. Mladi Martin Luther je zapisoval glose o sentencah in John Calvin je delo več kot stokrat citiral v svojih Institutih. Peter Lombard je namreč pustil odprta mnoga vprašanja in s tem omogočil kasnejšim teologom in filozofom, da so podali svoje odgovore.

 

Lombardovo najbolj znano delo je Libri Quattuor Sententiarum (The Four Books of Sentences), Štiri knjige sentenc, ki veljajo za temeljno teološko delo srednjega veka, po katerem je Lombard znan tudi kot Magister Sententiarum. Delo je napisal okoli leta 1150, v njem pa je sistematično prikazal teološka znanja tistega časa. Zbral je dela cerkvenih očetov in jih povezal v celoto. Delo je razdelil v štiri knjige, le-te pa v številna poglavja. Nobeno delo krščanske literature, razen Biblije, ni bilo tako pogosto komentirano. Knjiga sentenc je vplivala na vse glavne srednjeveške mislece, od Alberta Velikega, Tomaža Akvinskega, Williama Ockhama do Gabriela Biela. Mladi Martin Luther je zapisoval glose o sentencah in John Calvin je delo več kot stokrat citiral v svojih Institutih. Peter Lombard je namreč pustil odprta mnoga vprašanja in s tem omogočil kasnejšim teologom in filozofom, da so podali svoje odgovore.

Mariborski izvod Knjige sentenc je prepis Lombardovega izvirnega dela iz 12. stoletja in je najstarejše delo v knjižnici. Prepisana je bila v drugi polovici 14. stoletja in obsega 210 pergamentnih listov ter je bogato iluminirana. Izvor je neznan. Uvod in 4 knjige uvaja pet večbarvnih inicial z ornamenti in figurami. Uvod na fol. 1 uvaja iniciala C, risana s prepleteno ornamentiko na rdečem ozadju. Prvo knjigo na fol. 3 uvaja iniciala U, risana s prepleteno ornamentiko v zlati, beli, rdeči, modri in zeleni barvi. V ornamentiko so vpletene živalske figure (ptice, pes). Drugo knjigo na fol. 68 uvaja iniciala C, risana podobno kot prejšnja, le brez živali. Tretjo knjigo na fol. 121 uvaja iniciala C, zlata črka na rdečem ozadju, kjer je v loku črke upodobljen mož (morda pisec knjige), ki z desnico kaže na belo progo ob sebi, morda zavitek pergamenta. Četrto knjigo na fol. 150 pa uvaja iniciala S, podobno kot iniciala C v drugi knjigi.

V knjigi so številne marginalije poznejše roke. Delo je zapisano v gotski knjižni minuskuli italijanskega tipa. Besedilo je zapisala ena roka, razporejeno je v dveh stolpcih. Knjiga je vezana v lesene, z belim usnjem prevlečene platnice, ki pa so močno obrabljene. Prav tako je močno obrabljena vezava. Platnice oklepajo kovinski vogali, vendar manjka eden spredaj in zadaj dva. Od sklepov je eden ohranjen, drugi pa je deloma odpadel.

Latinska rokopisna knjiga je po mnenju dr. Edvarda Kovača v resnici prvi univerzitetni učbenik s komentarji in glosami ter pomeni simbolni začetek in zgodnji vir mariborske univerze.